Okoli tega, kako nastajajo in kolikšen obseg imajo naši individualni pravni akti, pa naj bodo to upravne ali sodne odločbe, bi se dalo zelo široko razpravljati. Osebno sem prepričan, da po tem v primerjavi z drugimi državami izstopamo. In to ni nekaj novega. Tako sem recimo v osemdesetih letih bil zelo presenečen nad odločbami o prekrških avstrijskih sodnikov, ki so odločitve z obrazložitvami pisali kar s kemičnim svinčnikom na obrazcu A4-formata. Čeprav je bil izrečen ukrep večletnega izgona tujca iz države, je bilo to napisano na eni strani obrazca, oziroma natančneje, z nekaj stavki na za to predvidenem delu obrazca. Danes je mogoče to smešno, a celo nam se je zdelo, da delajo Avstrijci precej »po domače«.
Tudi danes, kadar pridem v stik z odločbami tujih sodišč, ugotavljam – in pri tem nisem osamljen –, da pri nas niti glede obsega niti glede vsebine ne bi »šle skozi«, pa tudi, da forma raznih odločitev ni postavljena v ospredje. Tako mi je recimo kolegica pokazala odločbo nizozemske sodnice o uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodnica je na predlog, ki ga je poslalo tožilstvo, zgolj z roko napisala, da se strinja z ukrepi, dodala datum, podpis in pečat, in to je bilo to. Ko sem pisal o disciplinskih kaznih nemških sodišč, je bila ena zanimivejših odločitev nemških instančnih sodišč, da obrazložitev sklepa o kazni ni potrebna, če je iz zapisnika obravnave razvidno, v čem je bila kršitev stranke.
Podobno sem sam v roke dobil hrvaški sklep o odreditvi pripora, v katerem je obrazložitev zajemala en odstavek, z lapidarno navedbo, da utemeljenost suma izhaja iz podatkov v spisu, ponovitvena nevarnost pa iz obdolženčeve predkaznovanosti. Pa še izkušnja ob srečanju z ameriškim sodnikom. Na njegovo željo sem mu pokazal eno izmed krajših sodb. Ni mu bilo jasno, kaj naj bi prvostopenjski sodnik tako na široko pisal. Ko sem mu povedal, da je razlog tudi preverljivost odločitve, mi je lakonično odvrnil: »Saj se vse vidi iz spisa.« In tukaj pravzaprav ni kaj dodati. Toda Američani so tako ali tako posebna štorija. Zgolj kot zanimivost si lahko na povezavi ogledate kaznovanje obdolženega zaradi neprimernega vedenja. Verjamem, da gredo v našem pravnem svetu ob tem marsikomu dlake pokonci od groze.
Ne trdim, da je treba potegniti drastične poteze. Nekatere zadeve bi bilo mogoče rešiti že s tem, da bi se eksplicitno dovolilo sklicevanje na prejšnje odločitve (eksplicitno zato, ker sicer ne bo iz tega nič). Recimo v primerih, ko se ponavljajo odločitve in ugotovitve v krajšem času, pri tem pa ni sprememb. Če se na primer podaljšuje pripor ob vložitvi obtožnice, pa je ta bil nedavno podaljšan, ali ob rednem podaljšanju pripora. Ne vidim nobenega razloga, razen čistega larpurlartizma, da mora biti vsak tak akt novo avtorsko delo, razen seveda, če nastopijo kakšni novi elementi.
Zanimivo je, da ko to pišem, opažam pri sebi določeno avtocenzuro. Ne želim reči, da se mi zdi, da razen osrednje utemeljitve sodne odločitve marsikaj, kar izhaja iz razumevanja zlasti sedmega odstavka 364. člena Zakona o kazenskem postopku, ni nujno za dobro utemeljitev odločitve. Kdo bi namreč moje razmišljanje lahko razumel ne v smislu iskanja učinkovitejšega načina dela, temveč prav nasprotno, kot izmikanje delu in odgovornosti (po balkansko »hvatanje krivine«). A dejstvo je, da me pri pisanju obrazložitve kakšne svoje odločitve najbolj bremeni tisti del, ki spada v obrazložitev v širšem smislu in ni osrednji moment moje odločitve.
Sprašujem se, ali – in koliko – prav ta avtocenzura, v kateri gotovo nisem osamljen, vpliva, da tudi sicer pri pravnem odločanju ne znamo najti učinkovitih rešitev. Mogoče se prvostopenjskih odločevalcev (ne samo sodnikov) ne pritegne v iskanje takšnih rešitev prav iz razloga, da jim ne bi bilo prelahko oziroma preveč preprosto. Ker slovenska logika je, da če je preprosto, gotovo ne more biti prav. Oziroma, zakaj bi bilo preprosto, če je lahko komplicirano. Pri tem sicer tvegam, da me bo kdo, kot je zdaj to popularno, označil za avtorasista; vendar tako je.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
