Verjetno nisem edini, ki se mu je med študiranjem kazenskega prava kot ena izmed osrednjih posebnosti te pravne panoge v spomin vtisnil in dubio pro reo – v dvomu za obdolženega. Če na kratko povzamem smisel tega izreka: sodišče v primeru premalo zanesljivo dokazanih dejstev, ki naj bi obtoženca obremenjevala, ta šteje za neobstoječa oziroma jih razlaga v korist obtožencu.
Verjetno se izrek usede v spomin, ker je nekako kontraintuitiven, saj na videz pomeni odstopanje od običajnega razmišljanja o našem vsakdanjem delovanju. Sami se namreč v primeru dvoma lahko odločamo v katerikoli smeri, tudi zato ker našega delovanja ni treba uvrstiti v miselno okolje, ki bi zadevalo interese več strank. Da bom bolj jasen: če stojite v prodajalni in se ne morete odločiti, kateri izdelek boste vzeli, vaše delovanje ne bo, recimo, vezano na maksimo, da je treba vzeti najcenejšega ali najlepšega, in tudi kasnejši dvom, ali ste se pravilno odločili, ne bo imel širših posledic. Če seveda odštejem kakšen par čevljev več pri puncah, kar je že skoraj stereotipno, ali pa kakšen telovadni pripomoček, na katerem se vam potem nabira prah.
V praksi sodnega odločanja se zaradi posledic, ki jih nosijo odločitve, še zlasti na področju kazenskega prava, soočamo z bistveno težjimi posledicami, pa naj bodo te težke zaradi nujnega posega v človekove pravice – kar kazenske sankcije nedvomno so –, ali pa zaradi na videz banalnejšega razloga, recimo temu zagotavljanja, da tvoja odločitev prenese instančni preizkus. Glavno pri tem je, da utemeljitev (ta izraz mi je bistveno ljubši kot »obrazložitev«) sodbe dovolj določno izraža tvoj miselni potek; ta mora seveda izpolnjevati vse kriterije, ki jih od nas zahteva stroka.
Uporaba izreka in dubio pro reo v tem kontekstu nikakor ni enostavna. Praksa je pokazala, da nikakor ne pomeni salvatorične klavzule, ki bi jo enostavno uporabili, kadar obtožba ni ustrezno podkrepila svoje trditve z dokazi. Zaradi specifike našega sistema, ki v kontekstu instrukcijske maksime terja od sodišča, da samo odpravi morebitne nejasnosti, je sodnik dolžan poseči tudi v svet zunaj sodnega spisa in morebitne dvome odpraviti z lastno aktivnostjo. Sodna praksa je prevzela tudi rešitve, ki temu načelu (ali gre za načelo ali pravilo, je samo po sebi posebno vprašanje) odrekajo naravo regulatorja presoje dokazov in ga postavljajo v položaj nekega (recimo temu) metapravila, ki naj se uporabi takrat, ko sodnik že opravi dokazno ceno. Včasih niti te vrednosti nima in gre zgolj za prazno formulo.
Pa vendarle, ta dvom je za sodnika precej naporna reč pri obravnavanju zadev. Tudi če izpolni vse korake, ki jih nalagajo postopkovna pravila, in izvede vse dokaze, ki naj bi pokazali »materialno resnico«, je trenutek pred odločitvijo še vedno neko razmišljanje. Odločitev ni proizvod, ki po mehanični izvedbi procesnih korakov »pade« iz razmišljajočega sodnika, kot pade listek iz parkirne ure. Ravno nasprotno, vse do konca je intenzivno miselno ukvarjanje z dejstvi, ki izhajajo iz izvedenega postopka, pa tudi izpraševanje lastne vesti. Sodnik v nekaterih težjih primerih s sabo nosi tudi neprespane noči, prazne škatle cigaret in popite lončke kave. V kazenskem pravu tudi zaradi – resda zgolj instrukcijskega – roka treh dni, v katerih moraš po izvedenem postopku izreči odločitev. Pri rutinskih zadevah in jasni dokazni podlagi je tega sicer manj, a to ne pomeni, da ni prisoten globlji premislek pred odločitvijo.
Sam sem vedno imel občutek, da ima obravnavani izraz korenine v kartezijanskem metodološkem principu, ki izhaja iz dvoma kot izhodiščne točke našega spoznanja. Gotovost je po Descartesu namreč podana takrat, ko za dvom ne ostane prostora – aliquid certi atque indubitati. Če torej dvom še obstaja, materialne resničnosti spoznanja o obstoju kaznivega dejanja in krivde obdolženega ni mogoče vzpostaviti in takrat je obdolženca pač treba oprostiti. A na praktičnem področju ni mogoče vzpostaviti takšnega absolutnega spoznanja – to je v sodobnem razumevanju dodobra razdelano (če koga zanima izvrstna filozofska analiza izreka, predlagam članek dr. Roka Svetliča »In dubio pro reo odnos med resnico in dvomom pri odločitvi«, ki ga je mogoče prosto prebrati na spletu).
Pri brskanju za pojasnilom, kje vendarle najti izvor tega reka, mi je pod roke prišla knjiga profesorja z Univerze Yale Jamesa Q. Whitmana Izvor razumnega dvoma: teološke korenine kazenskega sojenja.[1] Avtor raziskuje izvore in spremembe v razumevanju pomena »razumnega dvoma« skozi zgodovino ter ugotavlja, da je mogoče dokaj utemeljeno sklepati, da se je sedanje razumevanje tega pojma kot elementa presoje dejanskega stanja pravzaprav razvilo iz širšega, moralnega razumevanja pomena dvoma, ki temelji na izročilu krščanske vere.
Whitman izhodiščno opozarja, da so (bili) kristjani zaradi temeljnega sporočila evangelija zelo nenaklonjeni izrekanju sodb. Matejev evangelij jasno določa: »Ne sodite, da ne boste sojeni! Kakor namreč sodite, tako boste sojeni, in kakor merite, tako vam bo odmerjeno.« Oseba, ki je bila torej soočena z odločitvijo v takratnih različicah kazenskih postopkov, je najprej potrebovala sredstvo, ki je odvračalo tako jasno svetopisemsko grožnjo, ali povedano drugače, potrebovala je, kot to pojasni Whitman, moralno oporo (moral comfort). Osebi, ki je razsojala, so grozile tudi čisto tuzemske posledice – bodisi maščevanje prizadetih bodisi v nekaterih primerih celo kazenska in civilna odgovornost za nepravilno sojenje. Če k temu dodamo še okoliščino, da so se taki postopki praviloma končali s smrtjo – eksekucijo obdolženega, je jasno, da je bila zadržanost tistih, ki jim je bila predana odločitev o življenju in smrti, dokaj izrazita. K temu spada še okoliščina, da je bila oseba, ki je obsodila nekoga na smrt, omadeževana tudi s krvjo in potencialno s kršitvijo osnovnih božjih zapovedi – zlasti prepovedi ubijanja. Nenazadnje je tudi odločanje v dvomu, ali je neka odločitev v moralnem smislu pravilna ali ne, samo po sebi pomenilo neke vrste smrtni greh. Prvotno so tako morebitne dvome odpravljali z uporabo ordalij, a kasneje so bile te – prav zaradi tega, ker so s prelaganjem odločitve na Boga pomenile tudi njegovo izzivanje – odpravljene. Tako je pravzaprav današnji pomen izreka in dubio pro reo mogoče najti z razumevanjem teologov, da je treba v dvomu ubrati lažjo pot, natančneje, z izrekom papeža Klemna tretjega – cum in dubiis semitam debeamus eligere tutiorem (ker moramo v primeru dvoma izbrati varnejšo pot).
V okviru te kolumne ni prostora, da bi podrobneje pojasnil cel potek, a na kontinentu se je zgodba končala tako, da so breme odločitve poskušali nadomestiti s tem, da je sodnik sledil strogim pravilom postopka (po potrebi tudi s torturo) in je lahko s tem ohranil svojo odrešitev. Kajti če je sledil pravu, je obsojenemu življenje vzelo pravo in ne sodnik, če malce parafraziram tomistično razmišljanje tistega časa.
Če poskušam napraviti nekakšen sklep. Sam nimam prav dosti zaupanja v ljudi, ki jim je »vse jasno«. Vse prevečkrat se pokaže, da ta jasnost nima podlage v globljem premisleku. Zlasti pri pravu, ki je – če povzamem misel, ki sem jo pobral pri Jürgenu Habermasu – prevzelo vlogo slabotne postkonvencionalne morale, je potrebno razumevanje, da pri sodnem odločanju ne gre zgolj za tehnično, profesionalno, splošnih človeških vrednot očiščeno delovanje pri sodnem odločanju. V njegovi sredini je namreč tisti, ki si mora priznati svoje lastne omejitve. Zgodovina je z različnimi instituti, tudi z uporabo milejših kazni ali celo kaznovanjem na podlagi suma (Verdachtstrafen, punishment on suspicion), dvome odpravljala tudi na, milo rečeno, moralno vprašljive načine. Danes je mogoče slišati malce zajedljivo različico tega izreka – »v dvomu „pogojna“«.
Pri tem pa je mogoče poudariti, da bi danes – tako kot je moralnoteološka doktrina dajala moralno oporo sodniku, da je lažje opravljal svoje delo – tudi ureditev postopka (ki je to podporo nadomestila) morala omogočati sodniku boljše delo. V vsebinskem delu bi to recimo pomenilo bistveno bolj omejeno uporabo instrukcijske maksime – drznil bi se reči, uporabo zgolj v korist obtoženemu. Vsaj to, če že ne zmoremo bolje. O logistiki in »stranskem« delu sodnika namreč nima več smisla govoriti, glede tega sem žal že zdavnaj izgubil upanje.
[1] James Q. Whitman (2008): The origins of reasonable doubt: theological roots od criminal trial. New Haven & London: Yale University Press.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
