Sreda je namreč tisti dan v službi, ko se moram po ponedeljku in torku, ki sta moja obravnavna dneva, spraviti k urejanju administrativnih opravil in izdelavi pisnih “izdelkov” – sodb, sklepov, odredb in kar je še takih stvari pri delu sodnika.
Vsaka pisarija in administriranje mi je že od nekdaj mrzka in je zato sredino jutro napolnjeno s tistim neprijetnim občutkom, ki ga, domnevam ima vsak, ko se spravlja opravljati nekaj, kar mora opraviti, ker je to potrebno, ne pa vsaj do neke mere zabavno.
Tako se zjutraj s tem cmokom v grlu peljem v službo in poskušam v času vožnje samega sebe spraviti v neke vrste “alfa stanje”, ki bo odstranilo mojo željo po tem, da bi zavil na kakšno prijetnejše mesto in preprosto počakal do dne, ko bo administracija čakala zaradi izgovora, da imam pač obravnavo. Vožnja me takrat dejansko spominja na pot k zobozdravniku, ko sem bil še mlajši.
Nekako na tričetrt poti do službe potem zapadem, ob pomoči mantre “šta se mora, nije teško”, nekako v pol-resignirano stanje, a se na parkirišču kar težko spravim iz avtomobila. Ker bolj kot se bližam delovnemu mestu, bolj jasno se mi pred očmi kaže moj “predal”, v katerem so “nepodelani” spisi in njih neprijetna vsebina.
Ta predal v omari, kakšne 30 cm širok in ca 50 cm visok je v sredo seveda vedno nabutan do vrha z rumenimi mapami, vmes s kakšno rdečo (priporno zadevo) in seveda celim šopom prostih listov, ki čakajo da se jih vtakne v ustrezno mapo, prebere, nanje odgovori ali pa vstavi, kot je to rekel pred kratkim Žbogar v “okrogli fascikel”. Na žalost je slednjih bore malo – kakšna reklama, to pa je tudi vse.
Zadnje čase, ko pospešeno delam na zadevah, se ta zalega spisov razširi tudi v kakšno višjo etažo omare in me občasno vpisničarke opozarjajo, da mi nimajo kam dajati spisov, kar navadno pospremim z zamolklim golčanjem, da “bom že, sam da najdem malo “lufta”” in to bo seveda – v sredo.
Ne vem zakaj, ampak, kup je vedno višji od tistega, ki si ga v miselnih predpripravah na sredo predstavljam in, ko odprem omaro, sem zato vedno razočaran. Kakorkoli že, resnično potrebujem dosti napora, da premagam misel o tem, kako lepo bi bilo odpreti okno in vse zadegati nekam dol na cesto.
No ja, vsekakor je to čas, ko nobenemu ne priporočam, da se nahaja v moji bližini ali mi postavlja kakršnakoli vprašanja, daje pripombe in podobno, saj je moje razpoloženje zelo podobno stanju, ki ga ženske poznajo kot PMS.
Najprej se zmanjševanje tega kupa prične s podpisovanjem in kracanjem na tiste zadeve, ki jih lahko rešim že v vpisniku, to pa spremlja bentenje o nesmiselnosti takšnega početja, jamranje o tem “da se za to že nismo borili” in seveda cel kup glasno izraženih idej “kako naj bi to bilo urejeno”, kar lahko povzroči, da prisotne dame zapustijo pisarno in gredo na kavo ali cigaret, a večinoma so se sedaj že navadile in pač ostajajo na položaju in čakajo, da me mine.
Potem ko zlobno napolnim tisti – do takrat navadno prazni predal, kamor dajemo spise za delo administraciji, še vedno ostane zajeten kup, ki ga odvlečem v svoj brlog v četrtem nadstropju v “nadaljnje reševanje”.
Ves ta nesramno visok kup spisov si potem položim na pisalno mizo in ga, potem, ko si grem poiskati kavo, odprem računalnik in pregledam elektronsko pošto, dnevne novice, rožice, knjige, skratka vse kar se le da, da ne bi začel delati, zlovoljno opazujem. Potem ko moje misli odbezljajo preko običajnih faz jeze, obupa, žalosti in podobnega, nastopi končno čas, ko z vzdihom vzamem prvi spis in ga položim predse.
Zanimivo potem počasi vse potihne, tako v mislih, kot tudi okoli mene, in čas do malice odbrzi kot bi mignil. In nekje v tem mehkem trajanju se kup zmanjša in preseli na tla, kjer počaka, da ga odnesem nazaj v vpisnik. Včasih tudi za vedno… Ne vem kaj bi dal, da bi lahko vsako sredo začel s tem koncem.
Danes je sreda…
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
