Da je Kafka za pravnike zanimiv, je sicer jasno. Prvič zaradi tega, ker je sam bil pravnik, in drugič, ker njegova literatura, še zlasti zgoraj navedeno delo, daje resnično obilo materiala za razmišljanje o pravu. Pri nas je tako izšlo delo Janka Ferka Pravo je proces, (Pravna Obzorja 34), na COBISSU pa tudi najdete kar nekaj zadetkov del, ki se ukvarjajo s temi povezavami.
Osebno me je vedno begala parabola „Pred postavo“, ki jo vsebuje Proces, a bolj zaradi pojma „postava“, ki ga v slovenskem pravniškem jeziku skorajda ne uporabljamo. S tem pojmom sem se še najbolj miselno zabaval, ko sem svoj čas raziskoval vprašanje zakona. V nemščini je namreč pojem postava bolj striktna sopomenka našemu razumevanju zakona, kot pravnega akta, ki ga sprejema zakonodajalec. „Gesetz“ v prevodu pomeni prav „postavo“ in ga je zato lažje enačiti z nečim, kar je bilo oblastno postavljeno in v tem smislu „pozitivno pravo“. Tudi v nemškem jeziku ni tako čisto, a vendarle bolj povezano s tem pomenom. Pri nas pa beseda postava ostaja bolj arhaični izraz, ki označuje širše razumevanje norm, ki urejajo naše življenje. SSKJ tako med primeri izrecno navaja „nenapisane postave tovarištva, lovske postave“ itd. Postava ostaja tako povezana z nekaterimi terminološkimi problemi, ki jih imamo, ko se soočamo s prebiranjem tujih pravnih in drugih tekstov. Tukaj tega problema ne mislim niti načenjati niti postavljati zavezujočih trditev.
Pred nekaj leti (2019) je v Avstriji izšel zbornik „Pred Postavo“ - Pravno znanstvene perspektive k Kafkovi legendi o vratarju (Christoph Bezemek (Hrsg): Vor dem Gesetz - Rechtswissenschaftliche Perspektiven zu Franz kafkas „Türhüterlegende“, MANZ, München), v katerem se kar 33 avtorjev ukvarja z vprašanji, ki jih odpira ta parabola. Nekako se je znašel v mojih rokah in branje tega zbornika mi je, priznam, bistveno bližje, kot „predmet“ s katerim se avtorji ukvarjajo. Verjetno zaradi tega, ker je navezovanje na vsakdanje probleme, s katerimi se srečuje naša stroka, domače in zelo primerljivo. Recimo glede vprašanja razumevanja in dostopnosti prava „možu iz dežele“. Ta izraz, kot se pojavlja v slovenskem prevodu (izhajam iz prevoda Jožeta Udoviča iz leta 1998), po mojem ni čisto enak izrazu „Mann vom Lande“, vsaj tako se mi zdi. Drznil bi si tukaj postaviti trditev, da gre za soočenje med „zdravo kmečko pametjo“ in „postavo“ ter njenim varuhom, v katerem nekateri vidijo pravnike spet drugi oblast.
Magdalena Pöschl v navedenem zborniku recimo ugotavlja, da je razočaranje „človeka iz dežele“, ki se ne najde v postavi, vsajeno v samo moderno razumevanje zakona. Zakon na eni strani stremi k splošnosti in abstraktnosti, na drugi strani pa je soočen s pričakovanjem ljudi, da priznava vsakega posameznega človeka v njegovi singularnosti in prepoznavanju njegovih posebnosti do zadnjih podrobnosti, da bi lahko bil pravičen v vsakem posamičnem primeru. Miselna izpeljava je jasna – teža se prenese na tiste, ki morajo odločati v posamičnih primerih, še zlasti v tistih primerih, ki sodijo med težje. Pot od splošnega k posamičnemu seveda ni enosmerna (vsak študent prava se bo verjetno spomnil Pavčnikovega navajanja Engisheve prispodobe o „Hin- und Herwanderung des Blickes“) in poteka na več nivojih in praviloma med več akterji, a na koncu se mora vrniti k izhodišču - postavi.
To seveda ni nič novega in v okviru kolumne nujno površno razmišljanje. A ob soočanju z razmišljanji v navedem zborniku, se mi je utrnilo, da je vračanje k celotni kakofoniji Kafkovega procesa, z akterji in prizorišči, ki se zdijo absurdne vendarle bolje, kot pogledi na pravo, ki njegove procese in pomen pretirano poenostavljajo.
Če gledam na moderno dobo, je pogosto tako, kot je bilo nekdaj z uporabo kalkulatorja. V osnovni šoli so nam ta, takrat nov izum, prepovedovali, ker smo morali račune izpeljevati sami. Morali smo poznavati in prikazati celoten postopek. Praktično in pragmatično to ni bilo, a vzpostavljalo je miselno izhodišče do problemov. Danes jih sprejemamo in se matematične rešitve najdejo prej in z manj napakami. A vmes se je izgubila izkušnja iskanja, razlogov in razumevanja izhodišč. Podobno je s prevlado poenostavljenih vzorcev, ki jih recimo ponuja Hollywood, katerega vpliva na sodobno razumevanje sveta ne moremo zanikati in je pravzaprav pri večini ljudi nadomestil „dolgočasno in zapleteno„ literaturo. Jasno opredeljeni liki na ločnici dobro/zlo, kjer vedno zmaga dobro, najpogosteje v katarzičnem nasilnem dogodku, ki zlo izniči in spravi s sveta. Primerjava s pravom, zlasti kazenskim, in njegovo sankcijo se ponuja sama po sebi in s tem tudi pričakovanja do prava. A pri tem se izgubijo pomembne sivine in nianse, ki jih vsakdanje življenje premore, na katere pravo ne najde vedno odgovorov.
Ob takšni naravnanosti, se nam še bolj izpostavljajo stvari, ki so, zlasti v sodnih postopkih, nenavadne in v neskladju s pričakovanji. Ob vsesplošni povezanosti in skorajda javnem življenju ter sobivanju z drugimi, se nam recimo zdijo nenavadne „zgode in prigode“ z vročanji sodnih pošiljk, sodnimi zapleti z izločanjem dokazov in sodnikov, z na videz nenavadnimi zaključki procesov in tako dalje. Neposredno lahko zaznavam, kako izgubljen je lahko posameznik v postopku, ki se nam, ki ga izvajamo, zdi popolnoma samoumeven in skorajda rutinski, posamezniku, ki nastopa v njem, pa dobesedno krojimo nadaljnjo usodo, ne da bi ga spoznali v celoti njegovega bitja. Danes nam je kot slehernikom to dogajanje bistveno bolj približano kot nekdaj in s tem tudi tisto, kar je „možu iz dežele“ nenavadno, nespoznavno in nedostopno.
A v bistvu se pravo in z njim povezana oblast nista spremenila. Naše videnje je tisto, ki je drugačno in pravni procesi so bolj prepoznavni. A vedenje o njih, na žalost ostaja enako, tako kot pri Kafki, „nekak soj, ki neugasljiv sveti skozi vrata Postave“.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
