V okviru usposabljanj v takratni Kadetski šoli za miličnike smo namreč kar nekaj časa posvetili t.i. „policijski taktiki in metodiki“, kamor je sodilo tudi „obvladovanje množic“. Za najstnika so bili to dokaj zabavni dogodki, ker so zahtevali skupinsko delovanje in postopke, ki so se nam, v tistih bistveno mirnejših časih, zdeli skorajda eksotični. Tako smo v poletnih mesecih opravljali usposabljanje „na Ugarju“, kot se je imenoval kraj na Dolenjskem, kjer smo preživeli nekaj tednov. Kot vse, je tudi natančnejša krajevna umestitev sedaj precej oddaljena, a potekala je tako, da smo pač imeli neke vrste tabor in v tem času vadili ustrezne postopke. Kar se tiče „obvladovanja množic“ je ostala najbolj v spominu izkušnja, ko so nas vse nagnali, če se prav spomnim, v nek kamnolom, in nato sprožili t.i. Cs granate – bombe s solzivcem, nato pa smo morali skozi oblak tega plina teči na drugo stran, natikati plinske maske in podobno. Manj adrenalinska je bila vadba različnih formacij, kot so bile „brana“ in „kordon“, kjer smo se držali pod komolci ali za roke in na tak način predstavljali živo pregrado med namišljeno množico in varovanimi objekti ali osebami. Učili smo se tudi, kako nositi ščite in topotati z nogami ali, tukaj mi spomin lahko malce nagaja, udarjati z gumijevkami po ščitih, da bi tako ustvarili bolj grozeč vtis. Zadeva se mi je takrat, ker so bili resnično drugi časi, zdela, recimo temu nenavadna, ker si nisem resnično mislil, da bi jo kdaj bilo potrebno uporabiti. Je pa res, da je v tistem času šolo vodil, verjetno še danes eden izmed največjih strokovnjakov za to področje, danes skorajda legendarni Pavle Čelik.
V moji relativno kratki karieri v policiji sem to znanje „uporabil“ zgolj enkrat, pri neki nesrečni nogometni tekmi med Mariborom in Muro v začetku devetdesetih, ko sem moral vstopiti namesto poškodovanih pripadnikov Posebne enote. Po pravici povedano, si te izkušnje nisem več želel ponoviti, predvsem zaradi tega, ker je soočanje z agresivnimi množicami v tej vlogi precej neugodna izkušnja. Zlasti, če v resnici ne razumeš najbolj, v čem je problem in potreba po razjarjenosti ter agresiji – nogometne tekme mi namreč, se opravičujem zanesenjakom, ne pomenijo resnično nič, kaj šele, da bi se razburjal okoli tega, ali so pri tem zmagali „naši“ ali „njihovi“.
Se pa je že v tem kratkem obdobju od začetka osemdesetih do devetdesetih bistveno spremenila uniforma in oprema policistov – če smo takrat še vadili v popolnoma običajnih miličniških uniformah, se je v devetdesetih že nosilo ščitnike in neke vrste oklepe za telo, danes pa, ko gledam pripadnike enot za tovrstno posredovanje, me vse bolj spominja na tisti film o robotskem policistu.
Nobena skrivnost po mojem ni, da razen osebne zaščite policista, takšna oprema predstavlja, tako kot zgoraj omenjeno topotanje z nogami in udarjanje z gumijevkami po ščitih, jasno in grozeče sporočilo tistim, ki bi prekoračili okvire še sprejemljivega vedenja pri protestih. Gre pač za ravnanje v okviru zaščitne vloge policije in razumevanje psihologije množic. A dejstvo je tudi, da je potrebno tovrstno opremo uporabljati omejeno, ker lahko dodatno razplamti razgreta čustva ljudi, ki nujno spremljajo vse proteste – ti namreč drugače na ulice sploh ne bi prišli. Gre za neke vrste sinergijo, kjer lahko pretirano izkazovanje moči celo povzroči, da pride do ekscesov. Pogosto prav oprema, celo pri policistih, povzroči, da lažje in z manj zavor uporabljajo prisilna sredstva. Maske, čelade in vse prej navedeno, dajejo uporabniku določeno vrsto anonimnosti in ta ima pogosto za posledico ravnanje, ki je drugačno od tistega, ki takšne anonimnosti ne uživa. Samo spomnite se kakšnih pustnih zabav in početja pod masko (resnično upam, da imate takšne izkušnje, če ne, pa velja poskusiti).
Prav iz teh razlogov sem sam bil zelo skeptičen, ko so se pričele razprave o tem, da bi za obvladovanje takšnih „množičnih kršitev javnega reda in miru“ bila uporabljena tudi vojska. Koncept policijskega dela je namreč, kljub vsem družbenim spremembam, namenjen mirni interakciji s prebivalstvom in varovanju njihove varnosti in premoženja. Psihologija in koncept vojske je popolnoma drugačen in tako tudi njihov oprema. Pri protestih v ZDA se je namreč pokazalo, da je eden izmed razlogov za večje napetosti med policijo in protestniki bila prav uporaba sredstev, ki jih je ameriška vojska velikodušno prepuščala policijskim enotam, potem ko je oprema odslužila svoje na bojiščih po svetu. In pri tamkajšnji populaciji vojska ni imela zadržkov, ki veljajo na domačem ozemlju. Dogajanje v ZDA je pokazalo, da so demonstracije zgubile na negativnih posledicah tam, kjer so policisti nastopili brez zaščitne opreme ali celo demonstrativno sneli tiste dele opreme, ki njihove uniforme ločijo od tistih, ki jih vsakodnevno uporabljajo. Poklekanje na kolena, je seveda specifična ameriška poteza, ki je pri nas ne bi nihče razumel, ker pač gre za običaj, ki izvira iz ameriškega nogometa (in ni povezan z religijo) – a tudi ta je, podobno, kot „selfie“ policijskega motorista v Ljubljani ključna, da se zrahljajo napetosti, ki bi lahko privedle do hujših posledic.
Tu se v praksi delovanja države z vso jasnostjo pokaže pomeni instituta sorazmernosti, ki ga poznamo pri odločanju v kazenskem zadevah – preizkusa ali je sicer dopustno prisilno sredstvo, ki ga ima država na razpolago in obstajajo tudi zakonski pogoji za njegovo uporabo, tudi primerno uporabiti.
Kar se same vsebine protestov tiče, ostajam zaradi življenjskih izkušenj malce ciničen. Protesti, katerih sporočilo je „proti“, so pač prehodni in del življenja v okoliščinah te družbene ureditve. To pogosto razumljivo ogorčenje nad različnimi zadevami, ki se pojavljajo skorajda istočasno v tako različnih državah, kot so Slovenija, ZDA ali Francija (če naštejem samo nekatere), bo prešlo, pač po starem latinskem reku Ira furor brevis est – jeza je kratkega veka. Lahko se strinjamo, da je marsikaj narobe in da bi bilo marsikaj treba spremeniti. Vendar pa nimamo ne prave volje ne pravega recepta za to, kaj spremeniti in kako, da bo prav. Takrat, ko se protesti spremenijo v nekaj „za“, postane stvar bistveno pomembnejša. In preobrat se nujno zgodi, kot je v nekem pogovoru dejal znani novinar in avtor Chris Hedges, ko se policija takšnim zahtevam pridruži.
V Sloveniji se je to nekoč že zgodilo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
