Vse s tem povezano dogajanje spremljam že od začetka, ker sem pričakoval kolobocije, saj je bilo že tedaj napovedano povečanje vloge in aktivnosti strank v kazenskem postopku. To pri nas avtomatično pomeni, da se bo vsak vkopal na svoje pozicije in se pripravil na obrambo. In da bo tistim, ki se jim to zdi dopustno, pri tem dovoljeno uporabljati vsa orožja, ki jih dano argumentacijsko okolje še šteje za legalna, četudi za ceno verodostojnosti in s precejšnjo mero hipokrizije. To je za našo družbo dokaj značilno. Določena inertnost našega družbenega sistema je včasih kvaliteta, ker nas ne izpostavlja pretiranim pretresom, in jo kot tako sprejemam. Dokaj indikativno pa je, da se v trenutku, ko bi bilo treba napraviti odločen korak – in šele takrat –, začne krčevit boj, da bi spremembo preprečili, ker je v obstoječi situaciji vendarle povsem lepo. Čeprav bi bilo z iskreno komunikacijo marsikaj mogoče urediti že pred tem. Tipičen primer je drugi tir železnice do Kopra. Dogajanje ob ZKP-N je na neki način podobno.
O težavah pri koncepciji postopka sem že velikokrat pisal in tudi opozarjal, kakšne so lahko s tem povezane posledice pri delovanju sodnika na prvi stopnji. Če to hočemo priznati ali ne, je ta pri pripravi zakonodaje pogosto prezrt – razen seveda pri uvajanju vedno novih sistemov nadzora in zahtev po poročanju o tem in onem, dodatnem administriranju itd. Toda nekje se ti posegi končajo in se je treba preusmeriti k samemu procesu. Zdi se mi pomembno, da je v javni razpravi ob teh spremembah to jasno povedal predsednik Vrhovnega sodišča mag. Damijan Florjančič. Opozoril je, da je za sodstvo pomembno, da se stranke v postopku čim bolj aktivirajo, saj – če povzamem njegovo izjavo – »vsi vemo, da je breme, ki pade na obravnavajočega sodnika, prišlo do točke, kjer je za obvladovanje postopka že neznosno« (zapis seje, str. 9.).
Pri obravnavi sprememb je razveseljivo vsaj to, da med razpravljavci ni več nikakršnega dvoma ali pomisleka o tem, da je kazenski postopek spor med posameznikom in državo. Razumljivo je tudi, da ta spor potrebuje nevtralnega sodnika in aktivni(e) stranki(e). In to je pomembno izhodišče. Od tukaj naprej je izbira poti bolj stvar preferenc kot dvomov o cilju.
Okoli sprememb z novelo N sta se izoblikovali dve pomembnejši točki, in sicer zaslišanje osumljenca v predkazenskem postopku in omejitev polne preiskave oziroma povečanje vloge tožilca v tej fazi postopka. Novosti so zdaj že dovolj znane, da jih ni treba podrobneje navajati, zato samo na kratko: policisti ali državni tožilec lahko zaslišijo osumljenca tudi brez zagovornikove navzočnosti pod pogojem, da je zaslišanje posneto in da je obdolženi seveda sam privolil v tako zaslišanje. Kadar ne gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana osem- ali večletna zaporna kazen, zaslišanje poteka ob navzočnosti odvetnika, ki ga na stroške države postavi državni tožilec ali policija. Policija in tožilec lahko zaslišita tudi priče, ki v to privolijo. Na tako izvedeno zaslišanje osumljenca lahko sodišče po izrecni določbi novega 148.c člena opre svojo sodbo.
Sam sem v teh kolumnah že povedal, da imamo sodniki pri teh stvareh težave. Kazenski spis vsebuje tudi tisto, na kar sodbe »ne smemo opreti«; če smo čisto pošteni, je tega res veliko. Ena izmed stvari, ki me motijo že od začetka, je, da kljub vsem spremembam kazenskega postopka v spisu še vedno obstaja »uradni zaznamek o zbranih obvestilih osumljenca«, ali je bil poučen o pravicah, ki jih ima v postopku. In potem vsa navlaka uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih drugih oseb in še nekaj takih uradnih zaznamkov, iz katerih je vidna slika, ki si jo je o zadevi ustvarila policija. Sam se od nekdaj zavzemam, da bi v kazenskem spisu ostalo samo in izključno tisto, na kar smem »opreti sodbo«. Navsezadnje tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da bi bila takšna rešitev bolj »čista«, o čemer sem že pisal v kolumni. Zato mi rešitev, ki jo ponujajo spremembe ZKP-N, ustreza. Še bolj pa bi mi ustrezalo, če teh uradnih zaznamkov ne bi več puščali v spisu. Veljavna ureditev je najbolj nesmiselna, ker se vsi obnašamo, kot da v sobi ni slona. Zgodi se, da zaradi uradnega zaznamka o tem, da je nekdo priznal neko kaznivo dejanje, prihaja do prav krčevitih načinov, kako postopek kljub pomanjkanju drugih dokazov zapeljati tako, da bi se to vseeno upoštevalo ali bi bilo vsaj izraženo. O tem obstaja precej bogata judikatura. Sam z odsotnostjo teh listin ne bi imel težav, ker po naravi nisem nagnjen k temu, da bi želel imeti vse pod nadzorom (nisem control freak, kot to imenujejo Američani). Toda sodnikom je še vedno naloženo, da morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17. člen ZKP), zato je želja mnogih kolegov, da spis vsebuje tudi to navlako, razumljiva.
Če bi bil zloben, bi rekel, da sta glavni motiv ugovorov zoper novo ureditev glede zaslišanj osumljenca dve stranski posledici. Vloga morebitnega bodočega zagovornika bo zahtevnejša, ker mu bo mandant pač »zabetoniral« izhodišče obrambe. O drugi, tj. o preglednosti delovanja policistov ali tožilca pri tem, pa mnogi sploh nočejo govoriti. Nekateri razpravljavci so izrecno navedli bojazen, da ne bo vidno dogajanje pred posnetkom, ko bi policija lahko izvajala pritisk na osumljenca, itd. Toda zdaj nimamo prav nobenega vpogleda v to, kako je policija prišla do »obvestil« osumljenca, pa to nikogar ne moti. Prepričan sem, da je prav slikovno snemanje teh postopkov tisto, zaradi česar bi našli precej nasprotnikov pri policiji, pa naj mi to zameri, kdor hoče. Ne nazadnje že zdaj zakonska možnost, da se sestavi zapisnik o zaslišanju ob navzočnosti zagovornika, v praksi ni prav pogosto uporabljena. Saj še iz nadaljevank vemo, da so policisti najraje z osumljencem najprej malo sami ...
O preiskavi in njenih omejitvah ne bom govoril, ker jo zadeva podobna situacija kot prej opisano dogajanje. Tudi tam zbrani dokazi za razpravljajočega sodnika nimajo pravega pomena, ker je vendarle treba vse dokaze (razen izjem) izvesti na glavni obravnavi – tudi zaslišanja obtoženega in prič. Zato je omejevanje polnega postopka preiskave po mojem mnenju smiselno.
Zadržki do sprememb so pogosto povezani še z nečim. Delovanje policije bo moralo biti v kazenskem postopku bolj transparentno na ravni odnosa z odvetnikom – spremembe uvajajo pravico pregledati gradivo ter si ogledati zbrane dokazne predmete, ki jih policija navede kot podlago za sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje ali sodeloval pri storitvi (novi prvi odstavek 73. člena). Izvrševanje te pravice sme policija izjemoma omejiti iz razlogov, ki morajo biti dovolj tehtni – vsaj kolikor lahko ocenim zdaj. Policijo dovolj poznam, da vem, da ji tak odnos gotovo ne bo všeč in da bo ob prilagajanju tej novosti še veliko porodnih krčev. Toda drugače v prihodnosti pač ne bo šlo, tudi če se ohrani sedanja ureditev; prepričan sem namreč, da do tega pridemo tudi z razlago Ustave. Ta sprememba in omenjena dolžnost plačati zagovornika iz sredstev policije ali tožilstva bosta po mojem najbolj dregnili v delovanje in miselnost sedanjega ustroja organov pregona.
Še najbolj farizejsko pa se mi zdi navajanje, da bodo spremembe v škodo socialno ogroženih oziroma socialno šibkejših udeležencev postopka, zlasti obdolžencev. Gre za večno vprašanje, kdo bo plačal, izhodišče pri tem pa je premisa, da je delo sodišča (beri preiskave) v tem primeru brezplačno. Če je to razlog, potem bi vendarle kazalo razmisliti predvsem o načinu financiranja obrambe, ki bi bila tako precej bolj svobodna.
In če dobro pomislimo, se vedno znova pojavlja ena sama stvar, na katero sem tudi že večkrat opozoril: v kazenskem postopku človek nima kaj iskati brez odvetnika. Če zanj nima sredstev, mu ga mora zagotoviti država. In vzporedno, državljane je uveljavljanja te pravice treba naučiti, da jo bodo pogosteje uveljavljali. Potem bo večina navedenih pomislekov odpadla.
Če je vse zapisano pri kom pustilo čuden občutek, ker k temu poziva sodnik, lahko pojasnim. Intimno še nismo ponotranjili zahtev demokratičnega kazenskega postopka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
