Rdeča nit, ki povezuje te tri pojave, so posilstva oziroma spolni napadi, ki presegajo pomen in motive posameznega kaznivega dejanja, kot ga običajno zaznavamo in preganjamo v okviru kazenskega prava. Specifične okoliščine teh dejanj imajo namreč skupno lastnost: bolj ali manj homogeno skupino moških in njihovo medsebojno motiviranje za takšna dejanja. Zato ta dejanja, ki jih že v njihovi »osnovni različici« dojemamo kot izrazito zavržna, v javnosti povzročijo močne odzive.
Značilno za takšne skupinske napade je, da skupino napadalcev sestavljajo osebe, ki so mlajše, ki jim takšno ravnanje ni nekaj novega, ki so praviloma pod vplivom drog ali alkohola in pripadajo isti rasi, religiji ali tesno povezanim družbenim skupinam oziroma skupnostim. Tipično je tudi, da žrtve pred in med napadom dehumanizirajo in ponižujejo. Te temeljne značilnosti povedo, da so lahko motivi dejanj povezani tudi s političnimi, verskimi in podobnimi prepričanji in da ne gre »zgolj« za sledenje spolni sli.
Kölnski napadi naj bi bili dogovorjeni in organizirani (vendar iz javno dostopnih virov nisem mogel ugotoviti obsega in vsebine dogovarjanja in organizacije). Zato so jih primerjali z dogodki na trgu Tahrir v Kairu v času drugega vala demonstracij, zoper oblast, ki je nadomestila Mubaraka. Storilci so bili pripadniki Muslimanske bratovščine in pozneje tudi egiptovske vojske. Takšni napadi, ki jih imenujejo taharrush gamea, naj bi bili v enaki obliki izvedeni tudi v Kölnu.
Ena bolj znanih študij o tem pojavu v Egiptu je delo Madriza Tadrosa z naslovom Politically Motivated Sexual Assault and the Law in Violent Transitions: A Case Study from Egypt (v prostem prevodu: Politično motivirani spolni napadi in pravo v nasilnih tranzicijah: študija primera iz Egipta). V njej so povzete bistvene značilnosti tega dogajanja.
Modus operandi pri teh napadih je takšen, da eno ali dve osebi osamijo, in sicer tako, da okoli nje (njega) sklenejo krog, v katerem se od 15 do 20 moških prime za roke. Ta skupina se nato postopoma poveča na okoli 50 ljudi, oblikujeta se dva kroga. V notranjem se dogaja sam napad, zunanji krog pa ščiti tiste, ki tvorijo notranji krog. Žrtev napadajo z vtikanjem predmetov in/ali prstov v telesne odprtine, prijemanjem intimnih delov telesa in trganjem oblačil z nje, dokler ni gola. Po navedbah iz študije spolnih odnosov v ožjem pomenu besede v teh primerih ni bilo.
Takšni napadi so se dogajali na trgih in javnih mestih v času, ko so potekale demonstracije. Žrtve so bili večinoma sodelujoči aktivisti. Napadi so bili povezani tudi z drugimi oblikami nasilja, na primer pretepi, dogajanje pa je trajalo nekaj ur (celo od 3 do 4), ne le kratek čas.
Tadros kot poglavitni motiv za ta dejanja navaja namen osramotiti ne samo posameznika, temveč širšo skupnost oziroma njen občutek za čast, saj ta dogajanje lahko zgolj nemočno opazuje. Z njimi se ustrahuje skupnost, ki ji pripada žrtev, ker se tako izkazuje večja moškost napadalca, ženske pa pomenijo njegov vojni plen. Ti napadi naj bi hkrati zmanjševali moralno kredibilnost žensk in izpostavili feminilnost (nemoškost) moških v skupini žrtev. Motiv napadalcev je tudi mučenje žrtev, saj z uporabo ostrih predmetov pri spolnih napadih povzročijo močno fizično bolečino. Pri tem pa je treba poudariti, da žrtve niso bile samo ženske, temveč tudi moški, ki so bili obravnavani na popolnoma enak način, kar podkrepi navedeno razlago.
To nikakor ni prvi primer v zgodovini, ko se je poskušala premoč oziroma dominantnost neke sile dokazovati tudi z napadi, ki posegajo v spolno nedotakljivost. Teh očitkov se spomnimo iz vojn na območju bivše Jugoslavije, Ruande, Konga in še kje. Taylor v svoji knjigi pojasnjuje, da podoben, za zmagovalce precej nečasten del okupacije Nemčije po drugi svetovni vojni temeljiteje raziskujejo šele v zadnjem času. Šlo je za ekscesne pojave, storilci so bili zlasti vojaki Sovjetske zveze (okrog dva milijona zatrjevanih posilstev), vendar so bili ti pojavi prisotni tudi v okupacijskih conah drugih zaveznikov. A tudi Taylor krivdo zanje pripisuje predhodnemu psihološkemu razčlovečenju Nemcev (ob maščevalnosti), ki je na določen način opravičevalo takšne napade. Pri tem pa ni mogoče s popolno prepričljivostjo trditi, da je šlo za organizirano in ciljno delovanje pripadnikov teh vojsk.
Sam po razpoložljivih podatkih v kölnskem dogajanju ne vidim te razsežnosti spolnih napadov – motivov, ki bi bili usmerjeni v poudarjanje dominance družbene skupine napadalcev in podobno. Za takšne motive v navedenem primeru ni osnovne razumske podlage. Verjetneje je, da gre za tisto, kar je že bilo izpostavljeno v javni razpravi, naletelo pa je na ostro kritiko. Tudi naši moderni družbi, ki jo štejemo za bolj civilizirano, namreč postavlja ogledalo, v katerem ni videti lepe podobe: nasilje nad ženskim spolom, trenutna motivacija udeležencev za zadovoljitev spolne sle in njena pogojenost z alkoholom, drogami ali čustvenim stanjem so še vedno relativno sprejemljivi. Ta spiritus agens nikakor ni značilen le za priseljence.
Prav pri »civiliziranih« in celo intelektualno superiornih ljudeh se krog, ki sem ga omenjal na začetku, sklene. V dokumentarcu Lovišča (Hunting Grounds) je prikazano spolno nasilje v ameriških kampusih, izjema niso niti najelitnejše univerze. Po oceni avtorjev naj bi bilo posilstev in podobnih napadov v teh ustanovah okoli 100.000 na leto. Veliko teh napadov ima korenine v subkulturi bratovščin, tj. zaprtih moških družb z rituali, katerih pogosta značilnost je tudi poniževanje žensk. Za to spoznanje sploh ni treba gledati resnih dokumentarcev.
Ko se torej izpostavlja divjaškost priseljencev zaradi spolnih napadov na ženske, bi bilo treba opozoriti tudi na to, da do takšnega ravnanja težje pride, če je v skupnosti vzpostavljen jasen odnos do vsakršnega nasilja nad ženskami, ne glede na okolje in izvor napadalcev. Še pomembnejše pa je zavedanje, da urejanje odnosov med enakopravnimi posamezniki ne prenese nasilja v nobeni obliki.
Richard Posner v knjigi Sex and Reason (Harvard University Press, 1994, str. 384) navaja, da je razlog za nasilna spolna dejanja v nadomeščanju sporazumnih spolnih odnosov. Zvest svojemu ekonomskemu pogledu na pravo navaja ugotovitve antropologov, da je količina posilstev premo sorazmerna »ceni za nevesto«, torej vložku, ki ga mora moški nameniti za pridobitev konsenzualnega spolnega partnerja. Težje je dobiti spolnega partnerja, večja je verjetnost, da bo uporabil nasilje. Načelno mu v tem pritrjujem – bolj ko so ženske samostojne in večja je njihova družbena vloga, močnejše so tudi frustracije in pogostejši neuspehi moških na tem področju. Te frustracije in neuspehe moderna družba poskuša korigirati z novimi miti, na primer z ekonomsko uspešnostjo, privlačnostjo, slavo in še s čim, kar naj bi olajšalo dostop.
In če niti ti nadomestki za sprejemanje enakosti nasprotnega spola ne dajejo ustreznih rezultatov, je edini odgovor vračanje žensk v zgodovinsko preseženi status. Religije in ideologije so za upravičevanje tega zelo pripravne. Zavržnosti spolnega nasilja pa to nikakor ne zmanjšuje, prej nasprotno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
