Zame je zadeva zabavna iz dveh vidikov - prvi, ker zganjajo tak cirkus zaradi stvari, ki niso niti sled početja ZDA v drugih državah, vključno s Slovenijo, in zaradi tega, ker daje očitano dogajanje na družabnih omrežjih sliko o tem, kako obveščevalne službe uporabljajo ta novodobni način družbene komunikacije.
Glede prvega vidika je tako, da je ameriško vplivanje v večini držav, ki so izšle iz socialistične ureditve, dokaj odkrito. Tako je tudi v Sloveniji bilo že večkrat razkrito, kako so bodisi republikanci bodisi demokrati, nič kaj prikrito pomagali s storitvami posameznim slovenskim političnim akterjem iz obeh političnih polov. Včasih je prav zanimivo ugotavljati, kako se vpliv posameznih ameriških think tankov prenaša med političnimi akterji - in drznil bi si reči tudi njihova materialna podpora. Se je že zgodilo, da so kakšni doživeli pravo razodetje in zlasti ekonomska izhodišča, čudežno sinhronizirali s stališči kake fundacije, ki sodi v zgoraj navedeni pojem. V podobne pojave sodijo tudi obiski posameznih tujih veleposlaništev v volilnem obdobju. A navsezadnje, glede na to, da v Sloveniji manjka izvirnih idej in pomanjkanje razumevanja koncepta lastne države, je, če sem malo sarkastičen, bolje to, kot nič.
Kar se tiče obveščevalne dejavnosti, je več ali manj jasno, da so tuje obveščevalne službe prisotne v vsaki državi, tudi naša ni izjema. T.i. eksponente obveščevalnih služb - osebe ki s tujimi obveščevalnimi službami sodelujejo na tak ali drugačen način je najti na vseh ravneh družbenega življenja. Načini rekrutiranja so znani od pamtiveka. Izpostavljanje takšnim ali drugačnim ekscesom - od drog do spolnih užitkov - te, če si za obveščevalne službe zanimiv, prej ali slej prinese v njihov objem in uzde. Tudi pohlep je dokaj dober motiv. Kot je pred kratkim v intervjuju za Fox povedal nekdanji direktor CIA James Woolsey, se pri volitvah v tujini za namene doseganja ameriških interesov pogosto uporablja „konjenico kralja Jurija“ (King George's Cavalry) - kovčke gotovine za zadovoljitev takšnih ali drugačnih potreb bodočih oblastnikov. ZDA pri tem seveda niso osamljene, enaka sredstva uporabljajo tudi druge obveščevalne službe, tudi ruska.
A vse to so več ali manj znane stvari, ki se vlečejo še od svetopisemskih časov. Da so aktivnosti, ki jih oseba, ki jo obvladuje tuja obveščevalna služba tudi kaznive, je prav tako jasno, a kaznivo dejanje vohunstva je precejšnja kazenskopravna eksotika. Iz več razlogov, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker je včasih zalotenega bolje uporabiti v namene lastnega vohunjenja – kot t.i. dvojnega agenta. A pustimo to ob strani.
Američani so zaradi sumov ruske obveščevalne dejavnosti v času volitev postavili posebnega preiskovalca Roberta Muellerja – izkušenega pravnika, bivšega direktorja Zveznega preiskovalnega urada, ki ga bolje poznamo pod kratico FBI. Ob precejšnjem hrupu in občasno tudi cirkusu se je iz celotnega početja izcimilo nekaj obtožb za krive izpovedbe agentom FBI, pranja denarja in podobnih kršitev. Te obtožbe si večina strokovne javnosti razlaga kot poskus pridobiti ustrezne skesance za veliko zgodbo, ki naj bi potekala v ozadju, a po več kot letu dni, kaj več podrobnosti ni znanih.
Tako pridemo do prve obtožnice, ki je resnično vsebinsko povezana s tako imenovanim Russiagate. Kot je znano je februarja letos velika porota okrožja Columbia (gre za specifično obliko preizkusa obtožnih očitkov) podala obtožbo zoper trinajst ruskih državljanov in tri ruske pravne osebe, v kateri očita navedenim celo vrste dejavnosti, ki predstavljajo kršitve in kazniva dejanja, od katerih v uvodu poudarja predvsem prepoved tujim državljanom, da bi preprosto povedano, finančno vplivali na potek zveznih volitev, da bi se aktivno vključevali v politične aktivnosti brez ustrezne priglasitve in nenazadnje, pridobili vstopne vize z navajanjem lažnih podatkov.
Kot je razvidno že iz uvoda, so zaenkrat trditve in očitki v dokaj širokem in tudi dokaj nenavadnem razponu. Če odmislimo dokaj klasične zadeve, kot so kraja identitete (ustreznica našemu kaznivemu dejanju Zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143.člena Kazenskega zakonika) in v določenem obsegu dejanja, ki bi jih pri nas lahko v nekem smislu šteli za bodisi goljufijo po 211. členu KZ ali poslovno goljufijo po 228. čl., je osrednji očitek povezan prav z družabnimi omrežji.
V 4. točki obtožnice se tako očita navedenim, da so se na družabni omrežjih bodisi lažno prikazovali kot državljani ZDA ali ustvarjali lažne osebe iz ZDA in tako upravljali in ustanavljali spletne strani, ki so bile namenjene da bi se pritegnilo občinstvo iz ZDA. Te skupine in spletne strani so bile namenjene političnim in družbenim temam, ki razdvajajo ZDA, pri čemer so se lažno predstavljali kot aktivisti iz ZDA. Razen tega so pri tem uporabljali ukradeno identiteto posameznih državljanov ZDA za objave na navedenih straneh. Ta dejavnost in ustvarjeni profili na družabnih omrežjih so nato bili uporabljeni kot sredstvo s katerim so dosegli pomembno število Američanov z namenom, da se vmešavajo v ameriški politični sistem, vključno z ameriškimi predsedniškimi volitvami. Med drugim tudi s tem, da so z njihovo pomočjo sodelovali pri organizaciji protestov – da je stvar bolj zanimiva, včasih tudi v podporo Hillary Clinton, po volitvah pa celo proti Trumpu.
Prav ta točka odpira precej pomembnih vprašanj, predvsem zaradi tega, ker je prav delovanje na družabnih omrežjih že pred vložitvijo obtožnice povzročilo precejšnjo kritiko upravljavcev ali lastnikov družabnih omrežij. Slednji so se namreč morali resno zagovarjati pred člani ameriškega kongresa, da niso ustrezno usmerjali in nadzorovali vsebin. Posledično so tako Twitter, kot tudi Facebook in celo YouTube začeli aktivno nadzirati in celo odstranjevati vsebine in profile. Kot navajajo nekateri alternativni spletni mediji, tudi takšne, ki izražajo upravičeno kritiko ameriške družbene ureditve.
Vsakemu, ki se je že kaj potikal ali prijavljal na družabna omrežja je jasno, da je precej profilov ustvarjenih z izmišljenimi osebnimi podatki, nenazadnje je to relativno preprosto narediti. Izražanje kritičnih, včasih absurdnih in tudi nevarnih mnenj je na teh omrežjih tudi bolj vsakdanja stvar. Po drugi strani je spet res, da so prav družabna omrežja omogočila resne premike v nekaterih družbah, ki so v njih dobili možnost drugačne, neomejene komunikacije. Spomnimo se petja hvalnic družabnim omrežjem ob dogajanju v t.i. Arabski pomladi. Po svoje je zato ironično, da imajo težave s tem prav v ZDA. Sploh, ker sami problemi, ki naj bi jih „Rusi“ na družabnih omrežjih izpostavljali niso bili neobstoječi. Kot pravi sama obtožnica, predstavljali so probleme, ki dejansko razdvajajo ameriško javnost – rasna nestrpnost, vprašanje migracij in podobno.
Mogoče je prav zaradi tega dobro, da je le malo verjetno, da bo navedena obtožnica sploh bila obravnavana pred sodišči – vsi obtoženi so ruski subjekti in nimajo prebivališča na ozemlji pod nadzorom ZDA – obtožnica tudi izrecno poudarja, da se noben od vpletenih Američanov ni zavedal, da gre za vpliv obdolženih nanj. Gotovo tudi zaradi tega, da se izogne morebitnim neformalnim pregonom oseb ameriških državljanov, ki so bile vpleteni. (Pomagalo ni kaj dosti, par dni za objavo je nek novinar CNN odšel obiskati eno izmed organizatork protestov, s pričakovanimi posledicami – starejšo gospo, ki očitno ni imela pojma, so na družabnih omrežjih besedno dobesedno raztrgali).
Vprašanje je tudi, ali je obsodbo v bistvenih točkah obtožnice sploh mogoče doseči. Vse preveč bi namreč odpirala vprašanje ustavnih pravic, predvsem svobode govora. Zato se glede te obtožnice v ameriški javnosti pogosto sliši stara šala newyorškega sodnika Sola Wachtlerja, da lahko obtožbo velike porote dosežeš tudi za sendvič s šunko, če tako želiš.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
