Ni moja namera, da bi razkrival in pojasnjeval psihološke ali filozofske vidike trditve iz prejšnjega odstavka. Vprašanje je celo, ali bi to izhodišče sploh znal ustrezno podkrepiti z avtoriteto mislecev, ki so se s temi vprašanji že ukvarjali. A to navsezadnje niti ni pomembno. Ukvarjati se namreč želim z nečim, kar imenujem argumentacijski napor, pri katerem je zavedanje, da je moja slika sveta v pretežni meri drugim skrita, osnovno miselno izhodišče.
Ne glede na to, kakšen je naš notranji svet, se takrat, kadar ni nikakršne potrebe, da bi komurkoli posredovali kakšno informacijo ali podatek, in nam nič ne manjka, praviloma počutimo dobro. V tem svetu so vse naše razlage pomenov, smislov in namenov naša last, nas pogosto pomirjajo in ponujajo smisel našemu življenju. Večja je naša povezanost in vpetost v naše okolje, močnejša postane potreba, da spoznanja in prepričanja posredujemo drugim in se pri tem srečamo z njihovimi notranjimi svetovi, prepričanji, razlagami in pomeni.
Pri tem imamo lahko že pri najosnovnejših zadevah precejšnje probleme in s tem povezane napore. Drugače povedano, potrebujemo oziroma porabimo lahko precej moči, da svoje videnje sveta uskladimo z videnji drugih. Na najbolj banalni ravni je recimo moje prepričanje o tem, kakšna je pravzaprav zelena barva, lahko v precejšnjem nasprotju s prepričanjem moje partnerice (zaradi česar imam v garderobi nekaj kosov oblačil, katerih barvo vsak od naju imenuje drugače). Ker praviloma to ne privede do hujših problemov v življenju in ker se takšno razlikovanje pojavi bolj pri odtenkih, ne pri osnovni zeleni oziroma modri barvi, je takšna razlika pri dojemanju sveta bolj neškodljiva zanimivost in dokaz, da ni nujno, da stvari poimenujemo oziroma vidimo vedno enako. Napor pri predstavljanju lastnega videnja sveta je zato praviloma (razen če si resnično hočete nakopati težave s partnerjem) razmeroma majhen in kratkoročen.
V krogu najožje družine se ta napor precej poveča, ko imaš opravka z otroki. Ker si šele ustvarjajo nabor pomenov svojega sveta, jim pri tem primarno želiš pomagati, a kaj kmalu ugotoviš, da to zahteva precej truda. Pogosto prav zaradi tega, ker sploh ne govorite istega jezika. Tako recimo moj enoinpolletni sin z besedo »ada« označuje jabolko (pomen »nane« sem ugotovil bistveno prej) in je bilo med nama precej hude krvi, preden sem to ugotovil. Z njegove perspektive sem bil pač bebec, ki ne razume enostavne stvari, ki je njemu popolnoma jasna. Ko sva vzpostavila ustrezni slovar in ko mu vsemu hehetajočemu razlagam, da je »ada« v resnici jabolko, si najini označbi stvari v skupnem svetu postajata vsaj analogni, če že ne enaki. Verjetno ni treba razlagati, da z odraščanjem otrok napor, ki ga vložite v to, da razložite, zakaj je treba storiti kakšno stvar (recimo pospraviti igrače), narašča do konca vzdržljivosti, a ga zaradi privilegiranega položaja, ki ga imate kot starši v tem okolju, lahko vsaj zmanjšate s tem, da otroke enostavno napodite v sobo in se obupani zleknete na kavč.
Kar zadeva malo širše družbeno okolje, je tako, da v večini primerov najdeš družbo, v kateri so nazori ali prepričanja usklajeni (ali pa si tako vsaj predstavljamo) in praviloma ne povzročajo posebnih težav. Bolj ko se staraš, manj je zasebnih okolij, ki bi zahtevala poseben napor za pojasnjevanje lastnega videnja sveta – bodisi zaradi tega, ker zaradi naravnega poteka dogodkov krog ljudi, s katerimi se družiš, z leti upada, bodisi zato (kot se pogosto bojim v lastnem primeru), ker drugi niso več željni poslušanja tvojih razlag. Na srečo pa je skoraj upadla potreba po največjem argumentacijskem naporu, kar jih poznam, in sicer argumentiranju, zakaj je pri nekem dekletu najboljša odločitev večera nadaljevanje noči v moji družbi.
Ostane torej še služba. Če si izbereš delo pravnika, sploh pa sodnika, postane prav to, da pojasnjuješ podobe, ki si jih na podlagi predstavljenih dejstev ustvariš v svojem notranjem svetu, osrednji del dejavnosti. Nekoč sem že navedel besede lorda Gordona Hewarta, nekdanjega glavnega sodnika (Chief Justice) Velike Britanije:
»Moje vsakodnevno delo ne prinese pogosto razumljivih in jasnih primerov, večinoma se ukvarjam s vprašanji, kot je, kako je mogoče, da trčita dva parkirana avtomobila, ki sta stala vsak na pravilni strani ceste, dobro osvetljena, pri čemer so bili vsi udeleženci pozorni na promet. Takšni intelektualni problemi mi delajo sive lase.«
Prečastiti gospod, ki je svoje delo opravljal na začetku prve polovice prejšnjega stoletja, bi danes spoznal še dokaj drugih, dosti bolj zanimivih primerov, ki daleč presegajo težavnost opisane prometne nezgode. V naši družbi predstavljene zgodbe, ki črpajo neposredno iz konspiratologije, politične zgodovine, ekonomskih teorij in še česa, vse vpeto v histerijo pričakovanja okolice o tem, kakšno potezo bo kdo pri tem potegnil, so v primerjavi z opisano prometno nesrečo kot kakšen Kubrickov film v primerjavi z zgodbo o Heidi. Ob zahtevi, da se je (praviloma) treba argumentirano opredeliti do vsake trditve, pa v tem poslu precej hitro ugotoviš, da to od vsakega udeleženca zahteva precej napora. Eh, kaj precej, včasih resnično trčiš na meje mogočega. A naša, slovenska družba ima rada pojasnila tudi tam, kjer vsi vemo, za kaj gre in »po čem je poper«, in zdi se, kot da vsak misli, da je njegovo videnje sveta tisto pravo. Razlage in utemeljitve imamo radi predvsem zaradi tega, da o njih polemiziramo, ne da bi argumente resnično sprejemali ali jih ne nazadnje argumentirano zavračali. Da to od nas zahteva veliko napora brez pravega učinka, pa si nikoli ne bomo priznali.
Da se razumemo, za samo stroko je tak odnos pravzaprav popoln – je kot neizčrpen vir potencialnega zaslužka, če se ga le da prevesti v denar (ki je, mimogrede povedano, verjetno najbolj poenoteni pojem naših notranjih svetov). Mogoče bi človek v naporu, s katerim poskuša utemeljevati svoje stališče, moral uživati podobno kot pri rekreacijskem teku, ne da bi pri tem imel pred očmi cilj. Pot je cilj in podobno. A to ni tisto, kar pričakujemo od prava in od sodnika, ali ne?
Vsekakor je zaradi omejitev kolumne na tem mestu dovolj napora. Kar se mene tiče, je čas za kavč (za prevlado argumentov v prid teka bo pač treba še nekaj prepričljivih mnenj).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
