Od vseh stvari, ki me motijo pri obravnavi kaznivih dejanj, ima vloga motiva storilca verjetno največjo težo. Nekoč sem že pisal o tem, kako problematična je obravnava dejanj z izrazito subjektivno komponento, ker se ta vedno izmika jasnemu spoznanju. Nizkotni nagibi, recimo, ki pri kaznivem dejanju umora predstavljajo bistven element. Dejstvo, da nekdo drugemu naklepno vzame življenje, je že po osnovi kršitev ultimativnih vrednot človeštva. Zakaj potem sploh vprašanje, ali so bili nagibi storilca nizkotni? Ta vprašanja so mi vedno predstavljala težavo, še najbolj takrat, ko se je ugotavljanje dejstev obravnavanega dejanja mešalo z ugotavljanjem motiva, oz. bolje rečeno, če je obtožnica pretirano gradila na domnevnem motivu.
Motiv, nagib, kar Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje kot nekaj, kar povzroča kako dejanje, ravnanje, ima v pravu praviloma minoren pomen, ker redko stopi v ospredje. V civilnem pravu je njegov pomen nasploh obroben, medtem ko v kazenskem pravu pogosto služi v podkrepitev ocene zavržnosti dejanja in kot element kvalificirane oblike dejanja prispeva k višji oz. strožji kazni. Da nisem edini, ki ga to vprašanje v kazenskih zadevah muči, izhaja tudi iz okoliščine, da je monumentalno delo Motivi za kazniva dejanja napisal vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc. Skozi zajetno knjigo (544 strani) se, ob kroničnem pomanjkanju časa, poskušam prebiti in v času, ko to pišem, še nisem tako daleč, da bi lahko ustrezno povzel glavne ugotovitve. Vsekakor pa je mogoče reči, da se tematika motiva močno navezuje na večno vprašanje o tem, kakšen je pravzaprav človek, ki stori kaznivo dejanje. Kar seveda ni nič novega in kar je celo naslov enega izhodiščnih del kazenskopravne teorije Italijana Cesara Lombrose – Človek zločinec (L’uomo delinquente, 1876).
V naravi dela kazenskega sodnika je sicer tako, da najprej ugotavljamo, ali je nekdo s svojim dejanjem izpolnil »objektivne elemente oz. znake« kaznivega dejanja, šele nato pa se posvetimo »subjektivnim« elementom, pri čemer mislimo na prištevnost in seveda obliko krivde (naklep ali malomarnost). Zadeve seveda niso vedno v popolnosti ločene, še zlasti če se v razumevanje, kaj se je v resnici zgodilo, vpletejo subjektivni elementi. Dinamika glavne obravnave in dokaznega postopka pač nikoli ne sledi jasni strukturi – izostanek kakšne ključne priče ali izvedenca, časovni presledki med naroki, več hkrati odprtih zadev in drugo lahko močno porušijo izgradnjo predstave o dejanju. A načeloma je mogoče počasi oblikovati prepričanje o tem, kaj je mogoče dokazati in česa ne, in s tem postaviti osnovo za odločitev. Ključne so, vsaj pri meni, končne besede strank, ki lahko v idealnem primeru omogočijo uvid v perspektivo obtožbe in obrambe ter na neki način potrdijo ali omajajo prepričanje, ki si si ga ustvaril v določenem primeru. Včasih je mogoče odločitev sprejeti kmalu za tem, včasih potrebuješ več časa, da premisliš. Osebno sem prepričan, da je sedanji rok treh dni, kljub temu da je instruktivne narave (prvi odstavek 360. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)), občutno prekratek, sploh če je bil dokazni postopek obsežen. Ne nazadnje naj bi ob razglasitvi ubi et orbi »na kratko« povedal razloge za odločitev (drugi odstavek 360. člena ZKP). Kako naj bi to storil, recimo po tem, ko so končne besede strank trajale po par ur, ni čisto razumljivo. Še zlasti v sodobnih časih, ko se v odmevnejših primerih tvoja razlaga skorajda ad verbatim pojavi v novicah takšnih ali drugačnih medijev. Kakorkoli že obrnemo, je javnost pomemben element garancije zakonitosti kazenskega postopka in razglasitev sodbe in »kratka« obrazložitev razlogov spada k temu.
Ta problem se izpostavi prav takrat, ko je obtožba poudarjeno naslonjena na domnevne motive, nagibe in izjave obdolženega. Izkušnje so mi pokazale, da čim bolj trhla je obtožba, tem bolj se opira na to, kakšni motivi so vodili obdolženega do dejanja. Dokazovanje se tako osredotoči na siceršnje življenje obtoženega, njegov odnos do drugih, do pravnih norm, kaj je kdaj izjavil, kaj je trdil in tako naprej in tako dalje. Takšna obtožba je seveda javno zelo učinkovita in mediji jo praviloma sprejmejo z odprtimi rokami. Popolnoma človeško je namreč pripisati dejanje nekomu, ki se nam tudi sicer zdi zaradi svojih izjav in drugih osebnih okoliščin »slab« človek. Drug element učinkovitosti take obtožbe je, da si motive nasploh delimo, ker so del naše človeškosti. Vključno s tistimi slabimi. Kdor te zanika, v bistvu zanika samega sebe. Ni torej težava v motivih, težava je v tem, ali jim sledimo oz. le-ti privedejo do dejanja. Kot pravi Ferlinc v zadnji knjigi, samo ravnanja, in ne misli in trditve, spadajo v strukturo splošnega pojma kaznivega dejanja.1 Svoj pomen pa pri sodnem ugotavljanju, ali je nekdo storil kaznivo dejanje, dobijo zgolj in šele takrat, ko obstaja dovolj ugotovljenih dejstev oz. okoliščin, ki kažejo na to, da je nekdo dejanje resnično tudi storil. V obratni smeri je sicer mogoče postopati pri začetni fazi preiskovanja kaznivih dejanj, da se zoži nabor možnih storilcev, a to je tudi vse. Kakšne hude napake se lahko storijo, če se potem ne zna izstopiti iz prepričanja »ker je imel motiv, je tudi storil«, je bilo že mogoče opazovati, tudi v slovenski sodni praksi. Od tod tudi humorna trditev, da če dejstva ne ustrezajo našim predstavam, toliko slabše za dejstva.
Od vsega je javnosti najtežje pojasniti prav to, da prepričljiv motiv obdolženca ne dokazuje dejanja. Sploh v značilni hipokriziji današnjih dni, kjer se skoraj vsak prodaja kot ena sama blažena nedolžnost tako v mislih kot dejanjih. Kot da ne bi nikoli nikogar sovražil, mu želel zla, mu zavidal itd. … Ni kar tako, brez veze svetopisemska »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Danes pa se zdi, da velja bolj montypythonovska različica iz Life of Brian (Brianovo življenje), kjer vsi komaj čakajo, da kamen vržejo. Sam imam, priznam, motivov dovolj za kar nekaj dejanj, ki bi jih lahko našli v Kazenskem zakoniku, tako kot preostalih 7,9 milijarde ljudi na tem planetu. A bistveno je, da tem motivom ne sledim, tako kot je to bistveno tudi za vse druge ljudi.
Bi pa bil skrajno previden z ljudmi, ki trdijo, da takšnih motivov nimajo …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
