Zakonodajalec je v Kazenskem zakoniku (KZ-1) določil vrednosti, ki predstavljajo mejo, recimo med majhno, večjo in veliko škodo ali koristjo (500, 5.000, 50.000 evrov – glej 99. člen KZ-1), a podobnih meja se sodna praksa praviloma izogiba in raje določi kriterije, ki so pomensko bistveno širši in s tem tudi nedoločnejši in terjajo vsakokratno oceno, ki je odvisna od »okoliščin posameznega primera«. To presojo, recimo sorazmernosti nekega pripora, je potem potrebno dodatno utemeljevati v obrazložitvi odločitve.
Odločitev sodišča je pri striktni normi seveda bistveno lažja, ker ima jasno mejo, ki sama ne potrebuje dodatnega pojasnjevanja, ker temelji na avtoriteti najvišjega sodišča. V veliki meri torej odvzame težo odločitve o tem, ali nek element obstaja ali ne in kakšne posledice ima.
Da je odločanje pravzaprav osrednja točka sodnega delovanja, vse ostalo pa recimo logistika sporočanja teh odločitev, ni nova ugotovitev. Problem pri tem je, da se še vedno za osnovo jemlje ideja, da kopičenje in kvaliteta inputa, ob večji kvaliteti akterja odločanja, avtomatično generirata pravilno odločitev. Na žalost, kot ve vsak, ki sprejema odločitve (sprejemamo pa jih vsi), zadeve ne delujejo ravno tako.
Nemški sodnik Thorsten Schleif, ki sem ga v eni od prejšnjih kolumn že omenjal, je v lanskem letu izdal knjigo Končno pravilno odločati (Sodnik razkriva svoje najboljše strategije) – Endlich richtig Entscheiden (Der Richter verrät seine besten Strategien). Ob vsem zanimanju za delo primerljivih sodnikov v Nemčiji, me je k branju najbolj pritegnila izjava avtorja novinarki, da na leto odloči v okoli 400 kazenskih postopkih. Ob tem odloča še o dodatnih zadevah, kot so pripori in podobno (gre za podobne postopke, ki jih v naši ureditvi sprejema bodisi preiskovalni sodnik ali t.i. izvenobravnavni senat). Ob tem številu, kljub temu, da gre za sodnika, ki sodi tudi v postopkih za prekrške, je moje zanimanje za strategije, ki jih za dosega tega cilja uporablja, občutno naraslo. Koga pa ne bi zanimali razlogi za prislovično nemško storilnost?
Ob branju navedenega dela pa se je kar hitro pokazalo, da nekateri razlogi, za katere avtor ocenjuje, da ovirajo promptno odločanje, obstajajo tudi pri nas. Recimo, Schleif opozarja, da se velik poudarek daje na dvigovanje kvalitete in znanj odločevalcev, zanemarja pa se odpravljanje ovir za uspešno odločanje in psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na odločitve. Sam izpostavlja potrebo po razumevanju spoznanj psihološke stroke. Po pravici povedano, da obstaja psihologija odločanja, torej znanstveno raziskovanje odločanja, kot enega temeljnih kognitivnih procesov človeškega vedenja, mi, ob vsem zanimanju za psihologijo, ni bilo prav znano. Prav spoznanju tega pa Schleif pripisuje poseben pomen in meni, da bi ga v usposabljanje sodnikov bilo nujno vključiti.
Spoznanja psihologije odločanja so namreč tudi v tem, da pri vsakem človeku obstaja prirojena težnja oz. odpor do sprejemanja kompleksnih odločitev, kot tudi do sprejemanja več odločitev hkrati. Takšnemu delovanju evolucija namreč ni ustrezno prilagodila naših umskih sposobnosti. Potrditve za to pravzaprav ne rabimo dolgo iskati, poglejmo zgolj na to, kako se pristopa k cepljenju. Odločanje v sodnih postopkih, kjer obstaja ogromno elementov, ki jih je potrebno vključiti v (končno) odločitev, je seveda izredno kompleksno.
K temu dodatno prispeva družbeni odnos do storjenih napak, kjer strah pred družbeno kritiko hromi sposobnost odločanja. Po Schleifu, ki se sklicuje na nekatere raziskave, je Nemčija na predzadnjem mestu po toleranci oz. razumevanju napak, kot nujnih posledic odločanja. Domnevam, da je Slovenija na zadnjem mestu. (Malo za šalo in malo zares, podatkov teh raziskav žal nisem našel na spletu, sem pa naročil knjigo, ki o tem govori). Dejstvo pa je, da se temu, namreč odnosu do napak in učenju na njih, v zadnjem času in na nekaterih področjih posveča bistveno več pozornosti. Sam sem bil, kot sem že napisal na tem mestu, vključen v takšne pobude na področju letalstva, posredno pa bil seznanjen tudi z dogajanjem na področju medicine.
Sam ocenjuje, da je potrebna krepitev moči volje (Willenskraft), ker je le ta omejena in se, če je obremenjena s sprejemanjem več obstranskih odločitev, zmanjša in preprečuje ali otežuje sprejemanje res bistvenih odločitev. Za vsakega sodnika, ki je dnevno soočen s tem, ko mora ob sami vsebini sojenja, skrbeti še za občutno logistiko priprave obravnav, dokaj znana zadeva.
Ker se leto bliža koncu, bi kazalo zaključiti to kolumno z zanimivo ugotovitvijo, da na našo sposobnost odločanja vpliva količina sladkorja v krvi. Če pade pod določeno raven, pade tudi moč volje sprejemati odločitve. Ugotovitev temelji na raziskavi, opravljeni v Izraelu, kjer so ugotovili, da so bili sodnik bolj naklonjeni pomilostitvi obsojenega v času, ko je bila raven dokaj visoka, recimo zjutraj in po kosilu. Bolj kot je potekal čas od zadnjega obroka, manj so bili sodniki naklonjeni prošnjam in so raje ohranjali status quo – torej kazen. Schleif v šali priporoča, da prosilci za pomilostitev ob prošnji pošljejo še kak kos torte.
Kar se mene tiče, bi moral, glede na raven sladkorja v krvi, imeti neverjetno moč volje. Glede na obete prazničnih kosil in večerij pa bom v 2022 verjetno stopil kot Superman. Vsekakor bo novo leto čas za resne odločitve.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
