V zadnjih tednih je bila obremenitev obeh institucij slovenske države že brez stavke tolikšna, da je povzročala trenja, saj takšne okoliščine pomenijo očiten organizacijski stres, veliko število nadur in težave tako pri časovnem kot krajevnem razporejanju moštva. Država pa zaradi varnostnih izzivov prav zdaj potrebuje utečeno delovanje svojega najbolj izpostavljenega de facto orožja. Razumljivo je torej, da so odnosi med vlado in zaposlenimi v obeh institucijah napeti.
A trenja in nezadovoljstvo v policiji in vojski, podobno kot v javnem sektorju nasploh, so posledica dolgotrajnega zanemarjanja in celo načrtnega zapostavljanja tega segmenta države. Še več, drznil bi si trditi, da ta odnos sega še dlje v preteklost, v nekdanjo Jugoslavijo. Prav tam se je namreč začela demonizacija javnega sektorja, posledično pa legitimacija vseh mogočih varčevanj, rezov, krčenja in podobnih ukrepov, ki naj bi napravili državo učinkovitejšo, varčnejšo, debirokratizirano itd. Nekateri se še spomnimo »antibirokratske revolucije« v nekdanji državi in vsega, kar se je skrivalo za tem izrazom.
Javno mnenje – ta motor, ki poganja politične odločitve – je razmeroma lahko usmeriti zoper uradništvo. Vsak od nas ima osebno predstavo o uradniku, ki nam greni življenje in brez katerega nam bi bilo gotovo bolje. To je oseba, ki sedi za nekim pultom (šalterjem) in h kateri moramo zaradi nepotrebnih, nadležnih stvari, ona pa nam to še dodatno oteži z zahtevami, obrazci, dokumenti in dokazili. Ta oseba nima zdrave kmečke pameti in komplicira zaradi lastne frustriranosti, zanemarjanja v otroštvu in podobno. Ni nam jasno, da ne razume, da so naše zahteve do države utemeljene in pravične; to bi morala vedeti že ob pogledu na naš pošteni obraz. Nekateri bi prisegli, da se pri tem ta uradnik še naslaja. Od tukaj po zdravi kmečki pameti ni daleč sklep, da do svetle prihodnosti države vodi kratka pot: odstranitev teh motečih dejavnikov, omejevanje njihovega števila in seveda zmanjševanje stroškov, ki jih pomenijo njihove plače. K temu dodamo še ugotovitev, da so plače v javnem sektorju v primerjavi z zasebnim višje, opozorimo, da so pisarne pozimi tople, poleti pa hladne – in voilà: grešni kozel je pripravljen za žrtvovanje.
Distribucija zaposlenih v javnem sektorju, tem velikem bremenu vsake sodobne države in večni tarči vseh varčevalnih ukrepov, je seveda bistveno drugačna. Če pogledamo podatke o deležih zaposlenih pri osebah javnega prava, ugotovimo, da je neposrednih proračunskih uporabnikov (kamor spadajo tudi prej opisani uradniki, policisti in vojaki) skupno 26,7 odstotka. Drugi (posredni) proračunski uporabniki so večinoma s področij izobraževanja in športa (učitelji; 36,3 odstotka), zdravstva (zdravniki in sestre; 20,2 odstotka), socialnega varstva (7 odstotkov) in kulture (3,9 odstotka), tem pa sledijo še manjši deleži drugih dejavnosti javnega sektorja. Tipičnih uradnikov, ki bi jih lahko uvrstili v opisani stereotip, je po teh podatkih 1,6 odstotka na upravnih enotah in 3 odstotke v občinah. Ali drugače, posrednih uporabnikov proračuna je bilo po podatkih za lansko leto 117.544, neposrednih pa 42.615 – od slednjih je približno polovica uniformiranih (policija, vojska, pravosodni policisti).(1) Številke in odstotki lahko po letih malenkostno odstopajo, a za vpogled ti podatki po mojem zadostujejo.
Med »paraziti iz javnega sektorja«, proti katerim poteka boj, je število tistih, ki naj bi ustrezali našemu stereotipu v najbolj razširjeni interpretaciji, manj kot 5 odstotkov vseh, ki prejemajo (posredno ali neposredno) plačilo iz proračuna (beri javni sektor). Legitimnost posegov in ustvarjanje javnega mnenja temeljita torej na percepciji o 5 odstotkih javnega sektorja.
Posredne žrtve ustvarjene slike o krivcih so tako tudi policisti in vojaki. Ni naključje, da je precejšen del aktivnosti policijskega sindikata usmerjen k ločevanju od preostale državne uprave ali celo javnega sektorja. Potrebo po policistih in njihovem delu je mogoče v sedanjih okoliščinah predstaviti kot precej bolj utemeljeno. Celo vojska, do katere je slovenska javnost zelo ambivalentna oziroma njeno razpoloženje niha, lahko v teh okoliščinah doseže ustreznejšo obravnavo. Strah je, kot vemo, precejšen motivator. A podobno, kot se razkrije absurdnost utemeljitev za posege v javnem sektorju na podlagi stereotipa o parazitskem uradniku, je tudi uporaba sedanjih varnostnih okoliščin kot utemeljitev za upravičenost plač policistov in vojakov lahko dvorezen meč.
Odločitev o ustreznem plačilu policistov, vojakov in drugih zaposlenih ne sme temeljiti na hipnih motivih ali zavestnem zavajanju. Vse takšne rešitve bodo vedno kratkotrajne. Toliko že lahko trdim, da je majhnost Slovenije doslej bila v prid temu, da je policija ustrezno opravljala svoje naloge. Verjetno tudi zaradi dediščine prejšnjega sistema, moralnega kapitala iz osamosvojitvene vojne in siceršnje povezave med prebivalstvom in policijo. A hkrati je dejstvo, da so policisti od osamosvojitve naprej izgubljali nekatere prednosti, ki so bile nekoč za ta poklic samoumevne, tako »beneficirano« delovno dobo kot različne dodatke in podobno, kar je deloma kompenziralo nikoli prav visoke dohodke. Obenem pa se je na slabše začela spreminjati struktura elementov, ki so pomembni za varnost in na eni strani od policije zahtevajo večjo angažiranost, na drugi pa povzročajo večjo odtujenost policije od prebivalstva. In tega ni mogoče kompenzirati drugače kot z večjim dohodkom in boljšo opremo. Enako velja za vojsko. Mogoče bi oba elementa lahko povezali z razmislekom o orožništvu oziroma žandarmeriji. Ta razmislek pa bi vsekakor moral biti resen in poglobljen.
P. S.:
Absurdno je, da bomo hkrati začeli izvajati postopke, ki bodo otežili pridobivanje azila – na prej opisane uradnike bomo prevalili težnje po restriktivnem priznavanju pravic, ki izvirajo tudi iz mednarodnih aktov. Kot smo z istimi nameni poskušali omejiti zlorabe pri pridobivanju drugih pravic, ki izvirajo iz socialne države. Kdo torej ustvarja podobo zlovoljnega uradnika za »šalterjem«?
(1) Vir: AJPES.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
