Da ljudje živimo po določenih pravilih, ki si jih sami postavljamo, ni nikakršna globokoumna ugotovitev. Ta ugotovitev seveda izvira iz dejstva, da smo ljudje v svojem zgodovinskem razvoju opustili idejo, da nam je pravila postavil nekdo od zunaj oz. da bi naj jih postavil neka višja sila, ali še bolj določno - Bog. Da ne bo narobe razumljeno, samega obstoja Najvišjega s tem seveda ne zavračam, samo odgovornosti za naše početje ne prelagam nanj. Bolje povedano, če izhajam iz prav tako znane prislovice; »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«, je primarno določanje naših medsebojnih odnosov v naših rokah in pri tem, že zaradi nas samih, našega početja ne moremo pokrivati ali opravičevati z božjo voljo. Ta nam (žal) ostaja nespoznavna.
Če torej izhajam iz takšnega stališča, se najprej sprašujem kateri so osrednji dejavniki, ki določajo okostje medsebojnih relacij in, katere, imenujmo to sedaj zakonitosti, naj bi veljale med temi dejavniki. Že pred časom se mi je nekako izoblikovalo mnenje, da imamo kot te dejavnike podane na eni strani posameznika, katerega eksistenca je nujno pogojena z njegovim delovanjem, ki v končni posledici zadovoljuje njegove potrebe, in na drugi strani, z dejstvom, da živi skupaj z drugimi posamezniki, oz. da šele v družbi izoblikuje svojo individualnost.
V tej dvojnosti človekove pojavnosti se torej postavlja zahteva po koeksistenci in koordinaciji. Prva omogoča človekov obstoj v skupnosti posameznikov, druga pa usklajenost (sinhronizacijo) človekovega delovanja. Če je jasno, da je osrednji element življenja ne zgolj eksistenca posameznika, temveč njegova ko-eksistenca (kar prav tako ni neka blazno nova ugotovitev, saj je že Aristotel rekel, da je človek »družbeno bitje« - da torej brez družbe nima prave eksistence), lahko izhajamo tudi, da je osnovni problem prav koordinacija takšnega sobivanja. Že pred časom je bila postavljena teza, da prav ta koordinacija delovanja poteka na ozadju življenjskega sveta, ki zajema osebno dojemanje sveta, življenje skupnosti, ki se ravna v skladu z normami in kulturo, ki omogoča in prispeva vrednostno okolje v katerem poteka posameznikovo in skupnostno življenje.
Vprašanje, ki sem si ga postavil na začetku je povezano prav s to soodvisnostjo med ustvarjanjem koordinacijskih pravil, katerega umetnost (v smislu nenaravnosti) se najbolj izrazito kaže v pravu, kot zavestno ustvarjenem sklopu pravil in življenjskim svetom, na ozadju katerega nastaja in je vanj vpeto na tak način, da znotraj njega dobiva svojo potrditev, in da je hkrati njegov odraz.
Problem današnje slovenske družbe tako ni postavljanje pravnih pravil, temveč vrednostno ozadje, ki predstavlja njihovo podlago, podlago, ki se mora ustvarjati v veliki meri samoniklo in stihijsko. V to ozadje in njegove osrednje parametre neposredno ne moremo posegati. Še huje, sedanja zakonodajna aktivnost je zgolj odraz in odkrivanje velike trhlosti in gnitja tega temelja.
Vse dileme, ki se postavljajo pred nas zaradi te »gospodarske krize« , ki je očitno postala izgovor za vse možne posege v tkivo družbe, izvirajo, vsaj po mojem mnenju iz diskrepance med sprejetim stališčem (beri: prepričanjem družbe), da je pač kapitalizem edina prava možnost družbenoekonomskega sistema in podzavestnim dojemanjem, da slednji v svoji najčistejši obliki z neomejeno konkurenco vseh in vsega, ne more zagotavljati ustreznega sobivanja in še več, dobesedno zahteva določeno neurejenost. Zakaj pa mislite, da je osnovna mantra vseh posegov terminologija, ki zajema pojme kot so: deregulacija, fleksibilnost, odprava ovir itd. Kapital pač zahteva vojno vseh proti vsem, da bi iz tega boja izšli nekateri zmagovalci. Ti pa bi tako tvorili novi, zdravi rod. Slabši pač odpadejo oz. propadejo. Vae victis! Kapital (in ne mi takoj prilepiti, da sem komunist) pač ne mara prizorov in zadev, kot so sosedska in zastonj pomoč, ne vidi rad, da se mu izmika dobiček, ko si nekdo sam postavlja hišo in podobno. Ne, prav vse mora biti trd in krvav boj – beri konkurenca v kateri si nekdo prilasti vse in drugi ostane odvisen od zmagovalčeve milosti. Na vse te posege se sicer (še) odzivamo negativno, a z določenim nelagodjem in medlostjo, ker naše dojemanje sveta (še) ne nudi ustrezne alternative.
Tako pridem tudi do odgovora na v začetku postavljeno vprašanje, torej, bojim se, da ne. Dokler bomo gradili na podmeni, da bo nas rešil neusmiljeni boj med nami samimi, ne moremo pričakovati, da se bo posameznik boril tudi za druge. Bojim se, da bo zavedanje, da je družba močna samo toliko, koliko je lahko močan njen najšibkejši člen, prišlo šele takrat, ko nas bo (na žalost, kot v človeški družbi ničkolikokrat) na to opozorila kakšna posebno težka kataklizma.
Seveda pa globoko upam, da se motim.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
