A možakar, ki to povprašuje in se ob zadregi lastnikov bark očitno zelo zabava, ni kar tako. Doštudiral je filozofijo in diplomiral na temo, povezano z eksistencialistom Sørenom Kierkegaardom. To sem slučajno izvedel, ker mi je to zaupal nek izobražen kolega, ki je svoj duševni mir prav tako našel na tem otoku. V tem seveda ni edini, na različnih, od sveta odmaknjenih mestih, najdete čuda ljudi, za katere se bolj pričakuje, da jim je mesto v visokih družbah urbanega okolja. Kot da se želi od te banalnosti urbanih družbenih elit pobegniti.
Kakorkoli že, zapletla sva se v pogovor in, priznam, ujel je tudi mene. Če še za Carpe Diem vem, da izvira od Horacija, me je »snel« z vprašanjem: Kdo je rekel: "Dvije stvari me ispunjavaju sve većim strahopoštovanjem i udivljenjem što ih više promišljam - zvjezdano nebo nada mnom i moralni zakon u meni"? (Dve stvari me izpolnjujeta z vse večjim strahospoštovanjem in občudovanjem, kolikor bolj o njih razmišljam – zvezdno nebo nad mano in moralni zakon v meni). Ker sem se pred tem malce pohvalil, češ, tudi jaz občasno kaj preberem v zvezi s filozofijo prava, je pač postavil vprašanje, na katero bi, kot nekdo, ki se ukvarja s tem, moral izstreliti odgovor. In čeprav se mi je svetlikalo, si odgovora, da gre za Kantovo misel, nisem upal dati takoj. Ker je medtem oddirjal premakniti neko večjo barkačo, sem naskrivaj »poguglal« in potrdil svoj odgovor. Kolebal sem, a naj to mojo »goljufijo« priznam ali odblefiram zadevo. Na koncu koncev sem, nenazadnje gre prav za vprašanje moralnega zakona, to tudi priznal.
V čem je morala te zgodbe? V življenju srečamo kup ljudi. Presojamo jih po raznih kriterijih, pogosto po zunanjosti ali delu, ki ga opravljajo. A moja izkušnja in verjetno marsikoga drugega tudi je, da so to preskromni parametri za prepoznanje prave vrednosti sočloveka. V svetu smo dandanes opredeljeni s temi formami našega bivanja bolj kot z našo vsebino. Včasih si sami ne dopustimo, da bi bili odkriti in odprti in prepoznali ljudi okoli sebe v vseh njihovih razsežnostih. A prav to se globoko na intimni ravni pogreša. Zato so dopust, pripadnost neki subkulturi, udeležba na rock koncertu ali življenje na nekem zakotnem otoku ali vasi tako privlačni. Odpadejo forme, ki nas opredeljujejo v vsakdanjem življenju, ki so vsiljene za to, da obdržimo ali pridobimo želeno eksistenco. V te podobe vlagamo preveč energije in se izgubljamo kot ljudje.
Ne vem, mogoče imam zato tako rad plovbo, letenje in vožnjo z motorjem … tu ni medčloveških igric – si ali nisi, ne glede na to, kakšno sliko daješ drugim. In interakcija z drugimi, ki jih pritegnejo podobne stvari, je skoncentrirana prav na te izkušnje. Ostalo ni pomembno. Vrednost postane prav tvoja ničnost v odnosu do izkušnje vožnje leta ali plovbe. Zato so tudi ljudje, ki jih ob tem spoznaš, bolj človeški, pristni. In prav to je možakarja z začetka te zgodbe, kot mi je zaupal, privedlo, da je po študiju svojo eksistenco našel na zakotnem otoku.
Pripadnost ali življenje v neki manjši skupnosti, oddaljeni od drugih, recimo na takšnem otoku, na katerem živi, če ni turistične sezone, kakšnih 50 do 100 ljudi, ima verjetno enake učinke. In to ima določeno povezavo tudi s pravom. Kjer je družba ljudi, je tudi pravo, pravi stari rek – ubi societas ibi ius. Vendar je to pravo, če se odmisli občasni vdor pravnih zahtev zunanjega sveta, bistveno bolj povezano z drugimi normativnimi sistemi, kot sta morala in običaji. Dojemanje »pravnih« pravil je tako bistveno bolj intimno in tudi izrazito vrednostno opredeljeno. Pravil se ne spoštuje zgolj zato, ker so napisana v nekem zakonu, temveč, ker je tako tudi »prav«.
Ne gre za neko novo spoznanje, podobno recimo razmišlja znani pravni filozof Herbert L.A. Hart v svojem Konceptu prava (izvrsten povzetek njegovih misli Aleša Novaka najdete v knjigi Uvod v filozofijo prava – 44 knjiga pravnih obzorij), resda na ravni neke zamišljene prvobitne družbe. Ta mora biti tesno prepletena (close knit society), da vsaj določen čas vzdržuje neko samoumevno notranjo ureditev, kjer pravo pravzaprav samostojnosti niti ne potrebuje. Ker tudi ni velike kompleksnosti življenja v taki družbi, ima človek nenazadnje občutek, da je življenje tudi po tej plati enostavnejše in zato, ker smo s tem v bolj urbanem okolju neprestano soočeni, tudi lepše in lažje.
Seveda ne gre vsega idealizirati, tudi manjše skupnosti lahko razvijejo pravila in medsebojen odnose, ki zunanjemu opazovalcu dvignejo lase pokonci. Na pamet mi tako pride film Zadnja dolina (The Last Walley) z nepozabnima Michaleom Cainom in Omarjem Sharifom, ki govori o tem, kako se skupina vojakov, zaznamovanih z grozotami tridesetletne vojne, znajde v takšni izgubljeni in osamljeni vasi, kjer je na prvi pogled vse idilično in odmaknjeno od surovosti vojne. A se kasneje pokaže, da krutost in nepravičnost ne obstajata samo »tam zunaj« temveč tudi v navidezno idiličnih skupnostih. Ljudje smo pač čudne živali. A želja po tej preprostosti življenja verjetno ostaja v vseh nas, še zlasti sedaj, ko smo tako opredeljeni z raznimi zahtevami in omejitvami, ki izvirajo iz te nenavadne situacije, v katerih se je znašel svet.
Letošnja plovba se bliža počasi h koncu in počasi se pripravljam na vstop v kaos in napore sodobnega življenja. A pred mano je še vendarle nekaj dni, preden zaplujem v matično luko. Prav zanima me, koga vse bom še srečal, kaj spoznal in kaj postavil pod vprašaj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
