Resnica je, in tukaj gre za primer resnice, ki jo le stežka sprejemamo, da umori posameznikov, za katerimi stojijo obveščevalne službe niti približno niso redkost in prav tako niso vezani na demokratičnost ali nedemokratičnost nekega političnega sistema oz. političnega sistema neke države. Tukaj ne gre za izvršitev kazenske sankcije, ki je določena (smrtna kazen), v skladu s pravnimi pravili in v sodnem postopku, v katerem se obsojenemu lahko na ustrezen način brani, temveč zgolj za eliminacijo posameznikov, za katere se, na dokaj arbitraren način, oceni, da predstavljajo neko nevarnost in jih je potrebno zaradi tega odstraniti. Lahko bi rekel, da gre za zadnje področje, na katerem veljajo pravila Divjega Zahoda, kjer zmaga tisti, ki uspe prej potegniti orožje in je pravica na strani močnejšega.
V nedavni zgodovini so bolj znani primeri umorov, ki jih je v povračilo za teroristični napad v Münchnu izvedla izraelska obveščevalna služba Mosad, pod imenom Božji srd oz. operacija Bajonet in so bili izvršeni v kar devetih državah (Francija, Italija, Norveška, Švica, Ciper, Grčija in Libanon), pri čemer je bil na Norveškem pomotoma ubit čisto nedolžen emigrant iz Maroka. Poleg tega je še znan umor Aleksandra Litvinenka s polonijem v Londonu in seveda cela vrsta odstranitev drugih posameznikov, ki so bili praviloma označeni kot teroristi.
Sicer se takšne posege utemeljuje z dokaj širokim tolmačenjem silobrana oz. pravice do obrambe in pravil vojnega spopada, kar se je v zadnjem času pojavljalo zlasti v zvezi z uporabo brezpilotnih letal na območjih, kjer sicer ne potekajo oboroženi spopadi. Prav pri uporabi brezpilotnih letal na območjih držav, ki niso zajete v vojno, gre po svojem bistvu samo za tehnično drugače izvedene umore, ki so jih sicer države prej izvrševale na pogojno rečeno, klasičen način.
Pri tem seveda ni nepomembno, da se pred uporabo takšnih posegov poskuša določiti stanje, v katerem je to dopustno – bodisi z razglašanjem »vojne proti terorizmu, drogam« in tako dalje oz. poskuša posameznike, zoper katere bo to uporabljeno, kar je popularno v zadnjem času, opredeliti za teroriste. Pri tem tudi ne gre spregledati, da enoznačnega odgovora na vprašanje, kaj je terorizem oz. njegove jasne definicije, pravzaprav ni.
Kot pravijo, plus ça change, plus c'est la même chose (bolj kot se spreminja, bolj ostaja enako), umori, ki so jih izvršile konec prejšnjega stoletja obveščevalne službe, se v utemeljevanju v ničemer ne razlikujejo od teh, ki se izvršujejo sedaj. Gre zgolj za vprašanje moči tistega, ki slednje izvršuje, in za bolj ali manj spretno prodajanje legitimnosti tega početja.
Problem je seveda perspektiva. Tako kot so Perkovič in tisti, ki so izvrševali oz. organizirali umore političnih emigrantov v tujini, tako sem prepričan, verjeli v to, da služijo nekemu višjemu cilju oz. obrambi države, tako tudi sedanje izvrševanje takšnih dejanj poteka v taistem prepričanju. In, kar je še huje, nobene dileme zame ni, da se izvrševalci sklicujejo na to, da je bil pač takšen ukaz, izgovor, ki je svoj najbolj umazani izraz dobil na povojnih procesih v Nürnbergu.
Tej perspektivi se lahko izognemo zgolj z vzpostavitvijo jasnih pravil kazenskega prava na mednarodni ravni. Nič čudnega, da se tisti, ki najbolj pogosto uporabljajo takšne posege, temu še posebej upirajo. Pristajanje na to, da so samo nekatere države dolžne spoštovati osnovne civilizacijske zaveze, ki jih predstavljajo pravila kazenskega prava, je nevarno, sklicevanje na to, da zaveza spoštovati lastna pravila in celo pravila konvencij preneha veljati zunaj lastnega teritorija, pa še bolj. A takšna je realnost.
In ta se, kot rečeno, ne spreminja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
