Tedensko dežurstvo v t. i. izvenobravnavnih ali zunajobravnavnih senatih (v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) opredeljenih kot senat po šestem odstavku 25. člena ZKP) je lahko na Okrožnem sodišču v Ljubljani hudo adrenalinski »šport«. Zgodi se, da v tednu dni napišeš za par doktorskih disertacij različnih sklepov. Da o študijih spisov, ki jih včasih pritovorijo v škatlah oz. plastičnih zabojih volumna kakšnih 100 litrov, niti ne govorim. Delo v teh senatih bo, ko bom enkrat v penzionu, gotovo sodilo med zgodbice, ki jih bom pripovedoval svojim vnukom, skupaj s kakšnimi iz vojne.
Roki so praviloma kratki, 48 ur, tri dni itd., pogosto skrajšani še s kakšno drugo okoliščino, recimo z iztekom pripora obdolžencu, tako da kaj dosti manevrskega prostora ni. Potem so še tudi »luštne« zadeve, kot so hitra vročanja, pa prevodi pod »nujno« in tako naprej in tako naprej. Še najbolj tečno je, ko ti v petek malo pred 16. uro vložijo kakšno novo obtožnico, s predlogom za podaljšanje pripora, ki terja odgovor obtoženega in zagovornika v roku 24 ur in nato odločanje v treh dneh po odgovoru (drugi odstavek 272. člena ZKP). To ti dežurstvo podaljša še v naslednji teden, ko se poskušaš vrniti v rutino vsakodnevnega dela. Pošteno povedano, bi moral, če bi bilo kaj poštenja na tem svetu, po kakšnem posebej dinamičnem dežurstvu imeti možnost prostega dne ali dveh. A takle mamo, bi rekli mladi.
Delo v teh senatih se je v zadnjih 10 letih povečalo za kakšnih petindvajset ali več odstotkov, to lahko mirno trdim. Zgoraj navedeni postopek je recimo tak primer. To seveda nobenega kaj prida ne zanima, ker prvostopenjski sodniki itak zlahka opravljamo vse dodatne naloge in pišemo tako ali tako »iz glave« in nimamo sicer kaj boljšega početi. In ker je to tako, tudi ni treba razmišljati o nekih povračilih za takšno dodatno delo. Na tej točki bom s sarkazmom zaključil.
Eden izmed postopkov, ki je tudi novejšega datuma, je odločanje o nestrinjanju preiskovalnega sodnika s predlogom za odreditev hišne in osebne preiskave. Teh odločanj o nestrinjanju preiskovalnega sodnika je po novem še nekaj (glej npr. 156.a člen ZKP) in vsa odločanja so vezana na kratek rok 72 ur, pogosto v okoliščinah, ki postavljajo posebne zahteve (ravnanje s tajnimi podatki) z vročanjem, obravnavanjem itd. Pri prikritih preiskovalnih ukrepih je to še posebej zahtevno, ker obsegajo praviloma več dejanj, obdolžencev/osumljencev itd.
Instituta nestrinjanja nikoli nisem resnično vzel za svojega. Pri odločanju o uvedbi preiskave ali odreditvi pripora smisel naknadnega odločanja izvenobravnavnega senata še nekako razumem, ker gre za osnovno izhodišče kazenskega postopka in pomemben ukrep za odvračanje nevarnosti za ljudi in premoženje. Pri posameznih dejanjih, ki tega značaja nimajo, te potrebe ne vidim. Prepričan sem namreč, da preiskovalni sodnik popolnoma adekvatno oceni, da pogoji za izvedbo takšnega dejanja niso podani. Pomembneje je, ali je njegova ocena pravilna takrat, ko se odredi takšen ukrep, in za to so pač potrebne naknadne sodne presoje. Zavrnitev predloga pa se mi zdi manj problematična, vsaj če sledimo smislu ZKP.
Da bo to bolj razumljivo. Nekaj časa nazaj smo morali odločati o nestrinjanju preiskovalnega sodnika o tem, da se opravi osebna, hišna in preiskava vozila pri osumljenem, kjer je predlog temeljil zgolj na domnevno zaznanem gibu osumljenega, ki naj bi nekaj skril na sebi, in dejstvu, da je že bil predkaznovan za kaznivo dejanje. Preiskovalni sodnik se s tem ni strinjal in je sestavil obrazložitev, v senatu pa smo potem odločali o tem, ali ima prav. In potem napisali dve ali tri strani dolgo obrazložitev, zakaj ima prav. Osumljeni je bil v pridržanju, zunaj pa pripravljene ekipe, da se spravijo preiskovati njega, avtomobil in stanovanje. Ni treba razlagati, zakaj je potem treba hiteti in »sejati« posebej hitro, pa čeprav bi tudi laiku moralo biti jasno, da takšna zadeva, če vsaj malce resno jemljemo ustavno opredeljene pravice, ne more »iti skozi«.
Organe pregona seveda razumem; če bi se dalo, bi vsakega, ki se sumljivo obnaša, pretipali, pregledali vozilo in stanovanje. To izhaja iz narave njihovega dela in v praksi se neprestano iščejo rešitve, kako se izogniti zahtevam, ki jih za takšne posege predvideva ZKP. Popularna »rešitev« je nekaj časa bil, recimo, poziv »da oseba sama izroči prepovedane predmete«, ki je vedno privedel do presenetljivih odkritij, pa čeprav so bile kasneje v postopku ugotovljene nenavadne okoliščine takšne »prostovoljne« izročitve. Pri vsem zaupanju, ki v Republiki Sloveniji velja za policijo in tožilstvo, je vendarle treba razumeti, da tudi oni (kot vsi mi ostali) niso angeli in nezmotljivi. Odločanje o nestrinjanju preiskovalnega sodnika je lahko v določenih primerih tudi iskanje ugodnejše odločitve za organe pregona pri senatu in računanje na to, da se bo vendarle našel nekdo, ki bo »požegnal« želje policije. Da to dodatno obremeni delo sodišča, tako ali tako nobenega ne zanima.
Podobno je bilo že nekajkrat s poskusi, da bi policija dobila vpogled v komunikacijo osumljenega (149.b člen ZKP). Prometni podatki osumljenega, oškodovanca ali tretjih so seveda ekstremno zanimivi in zato želja po pridobitvi slednjih zelo velika. Iz prakse vem, da so bile utemeljitve pogosto hudo pomanjkljive, celo za raven razlogov za sum, ki je dokazni standard za takšen poseg. Nestrinjanje je pač tudi tukaj ponudilo možnost, da se najde kdo, ki bi bil bolj pripravljen prisluhniti željam policije in tožilstva. Kar popolnoma razumem, jaz bi tudi kdaj rad pogledal v stike, komunikacijo in lokacijo, recimo moje življenjske sopotnice – »ziher je ziher«. A to še ne pomeni, da smem.
Da zaključim, zgoraj navedeno je seveda povezano z najnovejšo odločitvijo Ustavnega sodišča U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023. Slednje je poudarilo, kar je relativno jasno, da podatki, pridobljeni po 149.b členu ZKP, omogočajo ugotovitve o mnogih vidikih zasebnega življenja zadevnih oseb, kot so vsakodnevne navade, kraj prebivališča, dnevne ali druge poti, dejavnosti, družbeni odnosi in okolja, ki jih obiskujejo, in podobno. Poleg tega je Ustavno sodišče v navedeni odločbi razveljavilo še nekaj določb, posledica pa bo verjetno zakonodajna ureditev z višjim dokaznim standardom in dodatnimi postopki, ki bodo verjetno spet zadevali odločanje na začetku omenjenih senatov.
Ne dvomim, da bo to spet dodatno obremenilo delo senata po šestem odstavku 25. člena ZKP. Ob okoli sto in nekaj spisih, ki terjajo redno delo, in t. i. rednih Ks-zadevah, ki jih rešuješ ob tem, sem seveda zaskrbljen. Vedno znova se namreč kaže, da je kazenski postopek kot delovni proces še vedno nerazumljen tako do stroke kot od zakonodajalca.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
