Če sem mogoče nejasen – dejstvo je, da je prvih 10 let mojega pravnega delovanja pravo predstavljalo bolj objekt mojega interesa in preučevanja, medtem, ko je sedaj v ospredju, da bom pravno teoretično natančen, njegovo oblikovanje. Če nekako sledim pravnim realistom (v smislu teoretske smeri razmišljanja o pravu) – pravo v knjigah (law in books) je izpodrinilo pravo v delovanju (law in action).
Takšna zamenjava perspektive nikakor ni enostavna. Že pred leti sem ugotovil, da mi je bistveno bolj blizu gibanje, recimo temu na zgornji premisi pravnega silogizma (pri čemer kolege teoretike (in zlasti mentorja) vljudno prosim za odpuščanje za to ilustraciji namenjeno zlorabo), torej v območju abstraktne norme, medtem, ko nisem imel nikakršnega problema iz svojega delovanja izpuščati spodnje premise, še z večjo lahkoto pa samo medsebojno povezavo in sklep.
Perspektiva sodnika je, ravno obratno, obrnjena k konkretnemu življenjskemu primeru in, kar je verjetno najtežje – k pravilnosti sklepa in s tem pravne odločitve. V tem je ta perspektiva popolnoma osamosvojena tudi v odnosu do drugih, ki jim je pravo na ravni njegovega »delovanja« kruh.
Da pojasnim – če se recimo teorija (bodisi pozitivnega prava ali prava nasploh) ukvarja z pravnim dogajanjem v smislu preučevanja že nastalih sodb in splošnih aktov in se pravni praktik – recimo odvetnik ali tožilec ukvarjata zlasti s dejanskimi življenjskimi primeri in njihovo pravno opredeljeno refleksijo – je pri sodniku v ospredju predvsem teža in kakovost njegove odločitve.
Odločitev je namreč srž sodnikovega dela – vse ostalo so bodisi informacije, ki jih zanjo potrebuješ (recimo obtožnica, ugovor zagovornika, izvedeni dokazi) bodisi utemeljevanje slednje, kar je namenjeno sami ožji pa tudi širši javnosti (obrazložitev sodbe). A notranja – intimna podlaga - odločitve ostaja vsaj delno pridržana sodniku, ostane pa tudi njeno celotno breme. Kar lahko po mojem stažu v tem poklicu rečem je, da šele zdaj prav razumem, zakaj je Dworkin govoril o Herkulu.
Prav zaradi tega me neznosna lahkost ocenjevanja sodnikovega dela, ki jo daje bolj ali manj strokovna javnost, dostikrat moti. Spominja me namreč na vic o ribiču, ki ob reki lovi ribe, pri čemer ga opazuje nek mimoidoči in deli nasvete. Ko ribiču po kakšni uri, dveh, začne presedati njegova prisotnost in pametovanje, mu ponudi palico in ga povabi, da se mu pridruži, nakar ta odvrne, da za to nima živcev.
Prav na ravni prvostopenjskega sojenja je teža odločanja največja. Dogajanje je odprto, odločanje mora biti relativno hitro in je tudi situacijsko pogojeno (v primeru t.i. procesnih odločitev). In da, za to potrebuješ precej »živcev«. Gledati dogajanje od »zunaj« in post facto je seveda lažje.
Da se razumemo – nikakor ne trdim, da nima nihče pravice ocenjevati dela sodnikov in ga kritizirati – a dejstvo je, da kdor tega ne dela ne opravlja, vedno ostaja na določen način brez uvida v njegovo bistvo. V zadnjem času se pojavlja veliko idej, kako stvari pospešiti, pri čemer (vplivni) ocenjevalci pogosto izhajajo iz nekega pavšalnega ocenjevanja in celo popolnega nepoznavanja, ne samo sodstva in dela sodnikov, temveč celo prava. A takšna je danes družba – v obdobju iskanja in formiranja novega. Na žalost tudi pogosto brez zanimanja za to, kar ima sodstvo samo za povedati.
Je pa nekaj, prav ta teža in breme odločanja sodnika je tisto, kar prinese satisfakcijo tega poklica. Potrditev odločitve, ki si jo sprejel ali celo njen učinek, predstavlja posebno nagrado in je v tem smislu nekaj, kar se ne da doživeti nikjer drugje. Vsaka pravnomočna sodba je namreč novi gradnik v zgradbi prava – in kaj je lepšega kot »graditi« pravno zgradbo nekega obdobja ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
