Pri tem početju se, vsaj tako se zdi, ne ozira kaj dosti na ljudi, ki hitijo mimo njega domov ali po opravkih, verjetno jih celo ne vidi in ne vem, mogoče si domišlja, da stoji na odru in prepeva vreščečim oboževalkam. Po njegovem nasmešku domnevam, da je v tistem trenutku zelo zadovoljen s samim seboj, mladina bi rekla, da »mu dogaja«.
Tale mladenič, razen, da se verjetno večini zdi »odštekan«, da ne uporabim še kakšnega izraza, ni prav nič škodljiv, je pač en tak kuriozum, ki ga ima vsaka vas ali mesto v pravzaprav vsaki državi. In, če »mu dogaja«, mu to od srca privoščim. Na žalost pa obstaja veliko takšnih nastopajočih, ki jim zelo »dogaja«, a to nima za posledico samo njihove osebne sreče, temveč tudi nesrečo ali škodo za druge.
Verjetno bi se na primeru našega mladeniča težko strinjali, da gre za javno debato oz. razpravljanje, ki naj služi oblikovanju in iskanju poti za dosego nekih skupnih ciljev. Pa vendarle vsakodnevno vidimo ne samo enega, temveč kar več osebkov, ki jim v podobnih okoliščinah, na žalost pa ne samo z imitacijo mikrofona v roki ali pred njimi – eh, pa kar ostanimo pri tem izrazu – »dogaja«. Bi sam dodal še stopnjevanje tega - »blazno dogaja«. Na žalost se pri teh ne moremo odpeljati mimo in se prizanesljivo nasmehniti, ker tisto, kar leti iz njihovih ust neposredno zadeva naša življenja.
Priznam, tudi sam rad na takšen ali drugačen način nastopam in obstaja kar nekaj znancev, neznancev, študentov in drugih »slušateljev«, ki so bili po (ne)sreči izpostavljeni mojim bolj ali manj pravilno izraženim mislim. In čisto tiho vam priznam, ob tem tudi meni pogosto »dogaja«. Seveda pa je moja vloga praviloma vezana na podajanje neke snovi in ne na reševanje skupnih problemov.
Torej, če povzamem, gotovo je lahko posredovanje nekega sporočila, (zvoka, znaka ali podobno) posamezniku, skupini ali občestvu nekaj, kar posamezniku nudi lastno zadovoljstvo. Za to, da se resnično komunicira in doseže neko stopnjo širšega soglasja, pa je potrebno gotovo več.
Zakaj sploh načenjam to? Zato, ker govorci v našem svetu neprestano na deklarativni ravni sporočajo, da je potrebno reševati državo in, da je potrebno doseči glede tega širši konsenz – torej visoko stopnjo strinjanja z neko odločitvijo ali rešitvijo, v bistvu pa kaj kmalu ugotoviš, da gre zgolj za neke vrste govorčev vložek ali mašilo v nekem samo njemu všečnem govoru, očitno namenjen govorčevi lastni satisfakciji. Na kratko povedano, njegovo sporočilo je »širši konsenz je tisto, kar mislim sam in bolje, da mi pritrdite«
Če pogledamo najbolj znane televizijske diskusije, so pogosto namenjene zadovoljevanju tistega, ki v diskusiji sploh nima vloge razpravljavca, temveč zgolj moderatorja. Tako pridemo do paradoksalnega primera, ko postanejo razpravljavci zgolj kulisa, na ozadju katere moderator razkazuje svoj lasten ego. Sam tako v zadnjem času nisem nikoli opazil, da bi na tako zasnovani diskusiji prišlo do oblikovanja kakršnikoli kompromisov ali najnižjih skupnih imenovalcev o nekem problemu. Še huje, pogosto sem imel občutek, da so jo v celi diskusiji najslabše odnesli prav vabljeni gosti, katerih znanje ali informacije so bile namenjene zgolj potrjevanju sporočila „genialnega“ moderatorja. V kolikor ne, pač niso prišli do ustrezne besede. Pošteno povedano, prav čudi me, da se kdo še sploh odzove na takšne zadeve.
Podobna zgodba so nekateri instituti naše državne ureditve. O interpelacijah, parlamentarnih komisijah in tako dalje niti ne mislim govoriti, ker dvajsetletna izkušnja s temi zadevami že vsakemu pove, da so popolnoma sporočilno izvotljene. Še parlamentarna razprava se pogosto spremeni le v prazno govorjenje, katere rezultati je število glasov za potrditev vnaprej sprejetih odločitev „razsvetljenega“ vodje. Nič čudno torej, da postane parlament le kulisa nastopa tega, (že spet) genialnega osebka.
V naši zgodovini, in seveda upam, da sem spregledal dosti stvari, je bila dosežena na bolj ali manj diskurzivni način visoka stopnja soglasja le pri osamosvojitvi in vstopu v Evropsko unijo, glede ostalega pa je šlo le za takšno ali drugačno preglasovanje (kar je sporočilno nekaj povsem drugega).
Poskušajte se spomniti ali ste glasovali za ti dve odločitvi zaradi govorjenja enega samega človeka ali skupine ljudi in kaj kmalu boste ugotovili, da je šlo za veliko več – za splošno razpravo in v končni posledici intimno strinjanje. Zato smo lažje prenesli težave, ki jih je osamosvojitev prinesla in jih tudi razumeli.
V tem duhu sem sam vedno razumel referendumsko odločanje – ne kot sredstvo borbe dveh stališč, temveč iskanje soglasja v družbi o njenih temeljnih ciljih. Potrditev (izjemoma - zavrnitev ) nečesa, kar je bilo že pred tem benevolentno oblikovano z namenom doseganja nekega skupnega cilja.
Ker se je ta namen izgubil izpred oči, in ker tisti, ki bi po svoji dolžnosti morali najti skupne in pretežno sprejemljive vsebine tega preprosto niso zmožni, postane tudi referendum zelo nadležna stvar. Zaradi tega se zdi ne samo skrajno neverjetno, temveč skrajno neokusno (celo nedopustno), da se kot argument vpeljave recimo »zlatega fiskalnega pravila« v Ustavo navaja, da se potem o financah države ne bo moglo odločati na referendumu. Zaenkrat v prvem členu naše Ustave še vedno piše, da je Slovenija demokratična republika – javna stvar, ki se jo upravlja z voljo ljudstva – če poenostavim. A to je samo še en dokaz, da si resnične razprave pravzaprav nihče ne želi. Gre zgolj za to, da se na takšen ali drugačen način doseže volja posameznikov ali ožjih skupin.
Nesporno je, da se naša država nahaja na točki, kjer bo potrebno na novo oblikovati dojemanje njene vloge in našega življenja. V takšnih okoliščinah konkurenca stališč ni več primeren instrument, če jo razumemo kot prevlado enega koncepta nad drugim, pa četudi v pošteni borbi. Potrebna je popolnoma drugačna zasnova, ki predvideva širšo razpravo, kjer se tudi posluša in ne samo govori. Zapiranje ali omejevanje diskurzivnih form in dogajanje opisano tukaj, tega ne omogoča. Tako vsi, kot bi rekli včasih, govorijo drug mimo drugega.
Zato se mi vsi akterji, od katerih je odvisna naša bodočnost, zde vedno bolj podobni fantu na zelenici iz začetka zgodbe – njim pač »dogaja«. Žal, meni ne.
PS.
Če sem bil mogoče nerazumljiv, si preberite tisti del Malega princa (deseto poglavje), ki prikazuje vladarja, ki živi sam na malem planetu. Tako postane tudi metafora planeta dosti bolj jasna …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
