Oba vidika sta zajeta na tak ali drugačen način v kodeksu sodniške etike. Gre za občutljivo zadevo, v kateri je treba najti pravo mero, ta pa zaradi same narave etičnih načel nikakor ni podana vnaprej in prepoznavna na prvi pogled. Odločitve Komisije za etiko in integriteto, v katerih so bila ocenjena delovanja kolegov, ki jih izredno cenim in jim nikakor ne bi mogel očitati nepremišljenosti, so dokaz za to. Vprašanju, ali je za takšne odločitve, ki so odziv na ravnanje konkretnih posameznikov v posamičnih situacijah, še mogoče uporabiti izraz načelna mnenja, bi bilo treba posvetiti bistveno več prostora, kot mi dopušča ta kolumna, zato se mu bom danes raje izognil.
Torej, ta previdni uvod želi jasno poudariti, da se s svojim pisanjem nikakor ne spuščam v tok polemike, ki jo je kolega Radonjić sprožil s svojimi nastopi in ravnanjem. Na žalost spet ni prvič, da sem povezan s poklicnim kolegom, ki je subjekt takšnega dogajanja. Osebno ostajam zelo razdvojen glede tega, kako ravnati, in predvsem, kam pri tem umestiti sebe. V dveh primerih je namreč šlo za kolega, katerih strokovnost sem spoštoval in tudi občudoval, a so bile druge okoliščine takšne, da je bilo to postavljeno v ozadje in so izstopali drugi vidiki, kar pa ni tako enoznačno. Še zlasti zato, ker je neposredno vplivalo na druge sodelavce in na delovno okolje. Zadevi po teži in naravi absolutno nista primerljivi, odpirata pa glede tega številne dileme.
In prav to naj bo iztočnica za osrednjo temo te kolumne. Kolega Radonjić je namreč na tem spletnem portalu objavil prispevek, ki ga je portal naslovil z: »Odziv sodnika Radonjića: Kdo sploh je sodnik?« . Kolega v njem polemizira z mano in dr. Markom Novakom oziroma najinima prispevkoma. Nekakšen paradoks pri tem je, da obstaja tudi povezava med dr. Novakom in mano, ker se oba ukvarjava s teorijo in filozofijo prava. Ne bom se spuščal v tisti del polemike, ki jo je pri kolegu Radonjiću sprožil dr. Novak, vendarle pa bi poskušal replicirati na del, ki se tiče mojega prispevka, kolumne »Zaupanje v sodnike (misli ob branju Pitamičeve razprave)«. Radonjić namreč navaja:
»Kar je prispevkoma skupno, je (naj mi ne zamerita, kajti drugačno mnenje ne sme tvoriti podlage osebnim zameram) neprimerno malikovanje poklica samega in nosilcev poklica, to je sodnikov. Na podlagi številnih osebnih izkušenj, opazovanja neposredne sodniške okolice kot tudi pregleda poslovanja sodišč v sodobnih družbah zahodnega tipa sem prepričan, da sodniki niso popolnoma nič več ali manj kot drugi ljudje.«
In še:
»Nemogoče je torej, da bi z zaprisego in nadetjem sodniške toge naenkrat preskočil v idealizirano podobo iz Pitamica. Z nekoliko šegavosti bi si upal trditi, da se je številnim posrečil preskok ne v Pitamica, temveč v Titanica. Ne le, da je postavljanje sodnika kot persone v okvir epskih pretiravanj o nosilcu družbene dobrobiti, o najpomembnejši skupini strokovnjakov za reševanje sporov itd. trditveno nesprejemljivo ter v grobem nasprotju z resničnostjo Slovenije tu in zdaj, temveč je neokusno tudi na abstraktni ravni, zunaj krajevno-časovne dimenzije.«
Nima smisla poudarjati, da drugačno mnenje v tem primeru ne prinaša nikakršne osebne zamere. Nenazadnje sva s kolegom Radonjićem o položaju in razumevanju sodniške funkcije pogosto debatirala tudi tête-à-tête in mislim, da kljub razlikam v mišljenju to nikoli ni imelo osebnih odrazov. A v prvi zgoraj navedeni trditvi postulira nekaj, česar sam nikoli nisem zatrjeval, oziroma prav nasprotno – mislim, da sem vedno dovolj razločno (ob upoštevanju v prvem odstavku omenjene »hoje po jajcih«) artikuliral naslednje. Ne le da ne malikujem sodniške funkcije, ravno nasprotno: trend, ki je prisoten, in sicer da se – zavedno ali nezavedno – sodnike zakrije z iluzijo moralne in osebne neoporečnosti prek takšnih ali drugačnih oblik formalnega in neformalnega nadzora, se mi zdi nevaren, ker lahko prinaša s seboj vsebinsko (človeško) izvotljenost. Ta bo nastopila kot posledica osebnega spoznanja sodnikov ali kandidatov za sodnike, da celo benigna odstopanja od normalnosti niso zaželena in lahko škodljivo vplivajo na njihovo osebno kariero. Če je, recimo, nesprejemljivo pojesti golaž na prireditvi, ki je pod pokroviteljstvom neke politične stranke, bo potem naslednja meja mogoče udeležba na kakšnem festivalu heavy metal glasbe ali srečanju motoristov – primerov bi lahko naštevali še več. Ali pa nemoralno vedenje na kakšnem še bolj občutljivem področju, kot so medosebni odnosi. Kajti tudi sodniki, enako kot drugi ljudje, lahko varajo svoje partnerje, imajo nenavadna osebna razmerja in spolne preference. Vse to je v anekdotah že bilo potrjeno; tako se živo spomnim pogovora med kolegi, ki so razlagali, da se je na nekem slovenskem sodišču pričakovalo, da boš poročen in ne koruznik, ko se boš potegoval za funkcijo sodnika – ne kot formalni pogoj, takšna zahteva je bila posredovana neformalno, kot notranja zahteva samoniklih razmerij sodne subkulture. Mislim, da sem to v kolumni, ki je predmet Radonjićeve kritike, dovolj določno nakazal. Zgornji primeri so morda karikirani, a to nikakor ne izključuje bolj subtilnih in intelektualnih razsežnosti odstopanj, do katerih lahko takšna ureditev privede. Sam sem pač zaradi življenjskih izkušenj glede tega skrajno skeptičen in tudi prepričan, da se to popolnoma sanira s obstoječimi določbami procesnih zakonov, ki govorijo o izločitvah sodnika v konkretni zadevi.
Kot je kolegu Radonjiću tudi znano, sem sam celo zagovornik uvedbe porotnega sistema v kazenski postopek (tukaj vem, da se bistveno bolj razlikujeva v razmišljanju) iz najmanj dveh razlogov – prvega, ki ima podlago v – resda moji – subjektivno zaznani potrebi, da je treba o državnosti in razumevanju izvajanja državne oblasti na tak način izobraziti naše prebivalstvo, in drugega, da bi s tem sodnika potisnili v procesno aktivnejšo, a vsebinsko pasivnejšo vlogo; na to potrebo je nenazadnje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril prof. dr. Boštjan M. Zupančič. Sedanje razumevanje instrukcijske maksime, obstoja preiskovalnega sodnika in preiskave kot dela kazenskega postopka ne samo – kot se je pred kratkim izrazil predsednik Višjega sodišča v Celju Aubreht – da ne pomeni dodane vrednosti, temveč predstavlja resno oviro za popolno uresničitev funkcije sodnika; ob hkratnem postuliranju osebe mitičnega sodnika, očiščenega človeških lastnosti, pa v projekciji lahko pripeljejo do bistveno večjih problemov, kot bi ga zahteval ta preskok vere (leap of faith), ki sem ga omenil v prejšnji kolumni. Upam, da sem s tem dovolj razločno postavil svojo pozicijo ter razumevanje funkcije in osebnosti sodnika, ki bi ga mogoče najbolje pojasnil z Goethejevim verzom (Bog in Bajadera – povzeto po malem pravnem brevirju Gustava Radbrucha):
»Naj kaznuje, naj odpušča, človeku naj človeški bo.«
(»Soll er strafen oder schönen, muß er Menschen menschlich sein.«)
Da zaključim s Radonjićevim sklicevanjem na Carla Schmitta: prodornosti njegovih misli o državi ni mogoče zanikati, a če bi bil malce humoristično zloben (ker vem, da kolega Radonjić razume takšne zadeve), v nasprotju z mojim vzornikom, Gustavom Radbruchom, njegov osebni zgled ni ravno pokončnost v okoliščinah delovanja totalitarnega sistema. Nenazadnje je, da bi postal pravnik rajha (Kronjurist des Reiches), kot to piše eden od njegovih biografov (Joseph J. Bendersky: Carl Schmitt: Theorist for the Reich, str. 202), še bolj pa zaradi strahu, da mu ne bi očitali prejšnjega nasprotovanja NDSAP, v to stranko vstopil s člansko številko nekaj čez dva milijona. Prav velike osebne načelnosti tu tako ni razbrati. Bil je pač, tako kot številni, človek z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi. In to, kot še pri komu (recimo Martinu Heideggerju, če se omejim samo na nacizem), ne pomeni, da ni mogoče ločiti njegovih prispevkov k znanosti od njegovega vedenja v družbenem sistemu določenega časa in jim zaradi človeškega osebnega ravnanja očitati pomanjkljivosti na strokovnem področju.
In, če prav pomislim, mogoče lahko s tem spoznanjem razrešim tako svojo lastno kot dilemo marsikoga drugega, kar se tiče osebnosti in dela sodnika.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
