Če pustimo ob strani anekdoto, da pravniki ljudem odpiramo oči, zdravniki pa zapirajo, primerjava med obravnavo udeleženca v sodnem postopku in pacienta pred zdravnikom niti ni tako neprimerna. Če potegnem takšno primerjavo, bi verjetno mnogi od nas želeli sodnika/zdravnika, kot je dr. House iz nadaljevanke Zdravnikova vest. Zdravnik, ki resi se tako zapleten primer bolezni in (praviloma) najde zanj zdravilo.
Vprašanje seveda je, ali si tega resnično želimo …
Če sodnike kaj druži z navedenim filmskim likom, je določene vrste cinizem, ki izhaja iz čisto enostavnega poznavanja človeške narave (pri čemer ne mislim na biologijo). Tako kot sodniki, tudi dr. House ve, da ljudje pogosto ali celo praviloma ne povedo vsega, kar jim je znano ali celo lažejo. Da ne povedo vsega zaradi tega, ker se česa niti ne spomnijo, ker se jim ni zdelo pomembno ali pa nekaj celo zavestno zamolčijo, zgolj iz razloga, ker tega nočejo povedati ali pa se jim ne zdi primerno.
Prednost dr. Housa je, ker je, vsaj včasih, pri pregledu pacienta soočen z znaki, ki kažejo na njegovo bolezen (izpuščaji, bule itd.). Za razliko (čeprav očitno mnogi mislijo drugače) sodniki česa podobnega nimamo, saj nikomur na čelu ne piše, da je kriv.
Poraja se seveda vprašanje, ali je mogoče tudi nadaljnji postopek primerjati s postopkom diagnoze dr. Housa. Recimo, tako kot on, si tudi sodnik „pomaga“ s pomočniki, ki ponujajo svoje predloge in videnje problema. To so seveda najprej tožilci in odvetniki, v širšem pomenu pa še izvedenci, priče in podobno. Če vsi akterji, ki v tem postopku morajo opraviti svojo funkcijo, delujejo, kot je treba, bo spoznanje prišlo hitro in učinkovito.
Do tukaj vse v redu in prav. Večji problem pa je, ali bi tudi sodniki morali uporabljati ali dovoliti druge, recimo bolj nekonvencionalne pristope dr. Housa, kot so npr. nezakonite preiskave stanovanj ali izzivanje znakov bolezni z določenimi spornimi medicinskimi posegi. V imenu zdravljenja se v tej nadaljevanki popolnoma izniči pacienta kot subjekta, postane zgolj zanimiv biološki primerek – objekt zdravnikovega zanimanja za patološke pojave. Njegova osebnost in dostojanstvo postaneta irelevantna. Je to lahko model za pravno obravnavo?
Nedvomno je, da se tukaj dr. House giblje na robu ali celo preko pravno (celo moralno) dopustnega, čeprav bi se, glede na to, da se poskuša doseči ozdravitev pacienta ali celo ohranitev njegovega življenja, lahko skliceval na skrajno silo. A te zadeve, pacient, srečen, ker je preživel niti ne problematizira (verjetno pa tudi ob sprejemu podpiše obsežen „disclaimer“ o tem, čemu vse se odreka in v kaj vse privoli.)
Če torej pravilno razumem ogorčenje medijev in posledično javnosti v zadnjem času, si torej želimo predvsem ozdravitve naše družbe, odpravo njenih bolezni, tudi za ceno takšne obravnave. Torej, dr. Housa za sodnika.
Za to je potrebno dosledno izhajati iz dveh premis: Prvič iz slogana, ki sem ga včeraj slišal iz ust predstavnika ljudstva: »Da se moramo za večjo varnost odreči nekaterim človekovim pravicam« in še slogana iz drugega idejnega kroga »da je potrebno preseči miselnost, da se pred sodiščem znajde ubogi posameznik pred močno in pokvarjeno državo«
Ne morem se upreti sarkazmu, zato preden nadaljujem, še nekaj čiste demagogije: »Saj res, kaj pa se vendar gremo. Naša država in izvajalci njene oblasti so šibki in nedolžni kot solza otroka in kaj je nekaj človekovih pravic proti temu, da smo varni. Nikoli tudi nismo slišali za pokvarjene policiste, tožilce in sodnike, pa tudi ne za takšne poslance in ministre, torej prepustimo se jim na milost in nemilost z nasmeškom na ustih. Tudi dokazov, podpisov, listin in podobnega niso pri nas nikoli ponarejali, prirejali in podtikali.«
V operativnem smislu bi me kot sodnika razveselilo, če bi se mi s takšnimi »neumnostmi«, kot je zakonitost posegov države v pravice posameznika, ne bi bilo potrebno ukvarjati. Vsi dokazi, ki jih država prinese pred sodnika so veljavni in pika. Kako so prišli do njih, me ne sme zanimati, kje so jih našli, kdo jih je našel itd. tudi. Kar se mene tiče, prekrasno …
… če ne bi bilo te staromodne neumnosti, o kateri nas učijo od prvega letnika prava dalje, in sicer, da je priznanje človekovih pravic verjetno večja civilizacijska pridobitev kot izum kolesa, da je pravičnost predvsem enakost, kot je rekel Aristotel in, da to pomeni tudi enakost orožij v sodnih postopkih, da bi ta spopad bil pravičen. Če ne bi bilo Ustave, ki določa pravila našega sobivanja in mednarodnih dokumentov, ki jih sprejemamo predvsem zaradi njihove globoke civilizacijske vrednosti in, ki so v prvi vrsti namenjeni temu, da država ne bi, razen izjemoma, lahko posegala v svobodo človeka. V to verjamem in za to, kot pravnik, živim …
Res je, da ima Slovenija stroge določbe, ki urejajo izločitve dokazov, da praktično nimamo izjem pravila »sadeža iz prepovedanega drevesa«, a dejstvo je, da je to, kot je to na zadnji sodniški šoli ugotavljala dr. Katja Šugman Stubbs, značilna rešitev držav, ki so se otresle prav tistih totalitarizmov, ki se na človekove pravice niso ozirale (ne samo komunističnih - tudi Španija npr.). Dejstvo je tudi, da niti na ravni Evropske unije ne zmoremo sprejeti Direktive, ki bi omogočala avtomatsko priznavanje dokazov, ki so jih zbrale države članice Unije (sic!) in, da vse članice zahtevajo lasten – nacionalni preizkus skladnosti takšnih dokazov. Sarkastično bi dodal, da očitno niti vsej pravni stroki v državah Evropske unije ni jasno to kar »vedo in jim je popolnoma jasno« v naši laični in očitno tudi delu strokovne javnosti.
Mimogrede, takim zadevam se lahko tako policija kot tožilstvo, pa tudi sodišče izogne – samo spoštovati mora pravila za zbiranje dokazov ali pa, da zakonodajalec spremeni zakonske določbe, ki to urejajo. In na srečo, kazenski postopek je zasnovan tako, da se vse odločitve (večkrat) preveri in lahko tudi spremeni.
Če se vrnem na dr. Housa. Mogoče bi ga res želeli ob sebi, ko bi vas mučila kakšna bolezen, mogoče ste tudi pripravljeni podpisati obsežno odpoved pravicam, ki jih kot človek v neki družbi imate. A ne pozabite, države, ki bi odražala vse njegove karakteristike (arogantnosti, arbitrarnosti, vzvišenosti, nekontrolabilnosti itd.) ni težko vzpostaviti, veliko težje pa se je znebiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
