Če začnem na začetku, bi gotovo izpostavil, da me še vedno obremenjuje razkorak med teoretičnim in praktičnim. Pa ne v smislu, da bi se praksa preveč razlikovala od dokaj jasnih in ustaljenih teoretičnih zasnutkov kazenskega prava, temveč v tem, kako pri sebi opažam še vedno pretirano izraženo potrebo, da predelujem koncepte, za katere praksa niti nima časa, niti potrebe. Enostavno rečeno, še vedno si postavljam vprašanja tam, kjer praksa problema več ne vidi. Samo po sebi seveda nič slabega, a takšen odnos je, in tukaj moram biti pošten, za dolžino in trajanje postopkov, prej ovira kot prednost. Tukaj, kot bi rekli, za pultom, se je včasih potrebno odločiti takoj in odločiti se je potrebno ne v eni, temveč v več stvareh ali zadevah hkrati. Pri meni, ki sem bil navajen, da sem v takšnem primeru v literaturi in drugih virih, iskal morebitne rešitve, pogosto z luksuzom dobre mere časa (ki sem si ga tudi v akademskem življenju, priznam, jemal preveč), takšne odločitve še vedno predstavljajo velik problem. Glede tega moram biti iskren – najboljša rešitev ali najboljša šola za sodnika je dejansko, konkretno delo v pravosodju in njegovi praksi. Enostavneje rečeno: od pripravnika, strokovnega sodelavca, ali odvetniškega kandidata in odvetnika ali tožilskega dela do funkcije sodnika. »Padalec« kot sem jaz, bo po mojem vedno izpostavljen precejšnjim težavam.
Druga težava oz. pomanjkljivost, ki jo vidim pri sebi je spoznanje, da je vsaka zadeva pomembna, da se je vsaki zadevi potrebno posvetiti popolnoma in v vseh podrobnostih, tistim zahtevnejšim pa v okviru tega izhodišča, še bolj natančno in podrobno. Spregled tega pravila te lahko kar dosti stane. Da bom jasnejši, če se mi kje resnično zalomi in me potem inštanca pošteno lopne po glavi, so to zadeve, ki se mi vsaj na videz, niso zdele preveč zahtevne in, ki sem jih, pošteno povedano, tako tudi obravnaval. A izkušnje so pokazale, da »tamle gori« vidijo vse in delujejo po na začetku tega odstavka napisanem pravilu. In potem se lahko jezim samo nase, to pa je, kot gotovo veste, najhujša oblika jeze.
To so, kot bi rekel, zadeve, ki jih človek mora popraviti pri samem sebi in tukaj pomaga le čas in seveda določena doza strpnosti in benevolence tistih, ki te nadzirajo. In ko se mi tukaj porajajo dvomi, ugotavljam, kot Slavko Štimac v filmu »Se spominjaš Dolly Bell«, da vsak dan v vsakem pogledu vendarle napredujem.
Če bi to označil kot notranji aspekt moje »rekapitulacije« pa je potrebno vsekakor omeniti zunanje dejavnike.
Ker sem sam prekratek čas v tem sistemu, o tem ne morem imeti trdnega prepričanja, a občutno je po moji oceni naraslo število raznih postranskih aktivnosti, od poročanja do nadzora in pisanja takšnih ali drugačnih poročil. Nadlega, ki gotovo vpliva na delo, a ki je, ker pač zaupam v to, da ima to določen namen in da bo imelo pozitivne rezultate in da ni namenjeno zgolj iskanju odgovora na tipično Slakovo vprašanje: »Kdo bo za to odgovarjal?« , očitno potrebna, ker se iščejo za celotni sistem boljše rešitve. Rahel sarkazem pa popolnoma upravičeno zaznavate.
Še vedno se vsi bojujemo z vročanjem in obveščanjem strank, z njihovo (ne)udeležbo in podobnim, vedno bolj pa tudi s postranskimi učinki mnenja o sodstvu, ki se je vzpostavilo v javnosti. O zadnjem, zaradi pravila, da o lastni stvari ne morem soditi, se ne bi izrekal, glede prvega pa bi res bil čas, da se najde ustreznejša rešitev, ker včasih se resnično sprašujem, ali je res potrebno, da osebno določam, kdo bo vročil neko pošiljko, odrejam ugotavljanje naslova in tako dalje.
So pa tudi skrajno pozitivne stvari in spodobi se, da nekaj rečem tudi o teh.
Ko sem začel opravljati to delo, sem v tej kolumni najprej potožil o tem, kako bi bilo dobro, če bi imeli možnost zvočnega snemanja ali stenografiranja. No, to imamo in to v obsegu, za katerega si, po pravici povedano nisem upal verjeti, da je sploh mogoč. Zadeva deluje in je dejansko hitrejša, pod pogojem, da bodo vsi udeleženi pripravljeni stopiti v 21. stoletje in sprejemati zvočne zapise kot take. Postopek očiščenja bistvenega od nebistvenega je sedaj postavljen v obdobje po obravnavi, kar predstavlja določene probleme, katerih posledice bomo spoznali šele v prihodnosti, a to je stvar za posebno kolumno. Z velikim navdušenjem sem sprejel tudi najnovejšo tehnično posodobitev – video konferenco, bolje rečeno, »hardver« ki je povezan z njo. Velik zaslon, na katerega lahko, po zaslugi posebne dokumentne kamere, projeciramo dokumente in predvajamo vsebine, ki so dandanes običajna sestava vsakega kazenskega sodnega spisa. Te možnosti bodo gotovo omogočile boljše in recimo temu, bolj elegantno delo. Takšna zadeva je tudi elektronsko voden kazenski vpisnik itd. Če k temu prištejem še resne aktivnosti, da se modificira kazenski postopek v smeri adversarnega, lahko rečem, da se svetloba na obzorju vendarle kaže.
Torej, če potegnem črto pod to vmesno »rekapitulacijo«, ostajam pozitiven. In po štirih letih lahko zaznam tudi resnične, meni pomembne rezultate. Kot je recimo izjava nekega obsojenca pred kratkim. Srečal sem ga na ulici, z dekletom, spomnil sem se ga, ker je ob razglasitvi sodbe s katero je senat izrekel kazen zapora kričal, da sem ga obsodil na smrt, da ne bo preživel itd. Stopil je do mene in mi rekel: »Gospod sodnik, hvala. Če me ne bi zaprli, vprašanje, kje bi končal.«
V tem pa je tudi odgovor, zakaj sem še vedno rad sodnik.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
