Sam sem še posebej zadovoljen, kadar lahko sodim in je »moja« osrednja razpravna dvorana – »tridesetka« (ali sedeminštiridesetka – odvisno, s katerega konca vstopiš). Resda je to ob ponedeljkih, na dan, ki ga priporočila o učinkovitem sojenju štejejo za najbolj neprimernega, a vseeno. Za tiste, ki še niso bili v ljubljanski sodni palači – gre za dvorano, ki je takoj nasproti glavnega vhoda in je največja v zgradbi.
Kaj je tisto, kar me najbolj prevzame? Dostojanstvenost prostorov sodne palače, ki svojemu namenu služi, odkar je bila ta zgradba zgrajena (med letoma 1898 in 1902), veje od povsod. Že sami hodniki, prekriti s tlakom, ki ga ekonomska miselnost danes ne bi mogla upravičiti, lepo oblikovani leseni okviri vhodnih vrat posameznih pisarn, ki si sledijo ob straneh teh hodnikov, visoki stropi, kot je tipično za zgradbe iz tistega obdobja, široka stopnišča … vse to, modernemu človeku tako nerazumljivo »razmetavanje« s prostorom, mi vedno znova vzbudi tisti nedoločeni občutek, mešanico strahospoštovanja in navdušenja, da lahko delaš tu. Malo Kafke je seveda tudi čutiti tukaj, nenazadnje smo si z njim takrat še delili državo, a vsaj ropotanja pisalnih strojev, ki bi take občutke potencirali, ni več.
Pogled na prostor v osrednji obravnavni dvorani je enak tistemu, ki ga je imel cesarsko-kraljevi sodnik v avstroogrski monarhiji, kraljevini Jugoslaviji in rajnki SFRJ, pa tudi pogled, ki se je verjetno ponujal tistim, ki so sodili med italijansko in nemško okupacijo. Tudi pohištvo – tako domnevam zaradi njegovega stila – je še iz tistih časov. To nikakor ni mišljeno podcenjevalno – trona, na katerem sedi predsednik senata, ne bi mogel nikoli enakovredno nadomestiti modernejši izdelek, da o mogočnem pultu, oblečenem v usnje, niti ne govorim. Pa čeprav je kdaj mogoče najti kak odkrušen rob in so lesene rezbarije, ki jih je, bogvekdaj, neki mizar še ročno vrezal v les, od obrabe pogosto nerazpoznavne. A to je plemenita patina.
Za marsikoga nenavadno – in prav zanima me, koliko ljudi to sploh opazi, ko vstopi v dvorano – je to, da ima ta dvorana tudi dva balkona, od koder je mogoče opazovati dogajanje v sodni dvorani. Razen dokaj velikega števila sedežev v »parterju« je tako mogoče celotno dogajanje opazovati tudi s skorajda ptičje perspektive. Skupno z na videz nenavadno razporeditvijo sedežev za stranke tudi kaže, kako sta se v tem času spremenila tako pravno kot družbeno okolje. Spreminjal se je postopek (ter s tem sestava in število aktivnih udeležencev) in spreminjal se je način, kako je javnost spremljala dogajanje na sodiščih. Če se je, sodeč po fotografijah, ki jih je mogoče najti na spletu in v literaturi, včasih v dvorani trlo občinstva, se na klopeh dandanes še pri najbolj razvpitih procesih dolgočasijo le novinarji in občasno kak izgubljen študent ali dva. Nisem čisto prepričan, ali je na balkone sploh še mogoče priti. Časi se pač spreminjajo in mi z njimi, glede tega tudi sojenje ni nič kaj izvzeto. Mimogrede, prav zanima me, kaj vse je bilo na tistem kamnitem štrclju nad glavo predsednika senata pred sedanjim, rahlo nerodno v vdolbino postavljenim grbom Republike Slovenije.
Letos poleti sem, tako je pač naneslo, dvorano pokazal svojim francoskim sorodnikom, od katerih je eden kot porotnik sodeloval tudi v kazenskih zadevah v republiki Franciji. Ta dvorana in sodna palača, tako smo se pogovarjali kasneje, je nanje pustila izreden vtis. Še zlasti njena tehnična oprema, ki je resnično najsodobnejša in, takšno je moje skromno mnenje, tudi oblikovno dokaj dobro vključena v sicer arhaično okolje dvorane. Se mi je kar milo storilo, ker se je videlo, kako je začudenje nad tem odškrnilo zajeten kos sicer prirojenega galskega napuha mojih gostov. In verjetno niso edini, ki bi se tako počutili. Primerjave s tujino se, vsaj na tem področju, nikakor ni treba bati.
Druga zgodba je dejstvo, da ne ta dvorana ne sodna palača kot celota prav zaradi opisane lepote in stila nimata potenciala za sojenje v zadevah, ki so večinoma v pristojnosti specializiranih oddelkov. Kar se pokaže zlasti takrat, ko gre za večje število obtožencev – a to naj ostane odprto za kdaj drugič. Kot tudi dejstvo, da so bila sojenja v teh dvoranah tako v čast kot tudi v sramoto vsakokratni oblasti, ki se je tukaj izvrševala. To dignitete temu prostoru ne jemlje – smo skup napak in pravilnih odločitev naših predhodnikov ter tudi nas samih – problem nastane šele, če tega ne znamo sprejeti.
Ob odsotnosti protokolov, ki bi predvidevali in urejali turistične obiske, je tako ogled klasičnih sodnih dvoran v Sloveniji bolj kot ne izjema. Pa naj odgovornim ne gredo lasje preveč pokonci, če rečem, da ne bi bilo nič narobe, če bi razmišljali tudi o tem. Imamo kaj pokazati in nimamo se – čeprav bodo gotovo pripombe tudi v tej smeri – česa sramovati. Pa še marsikakšen nesporazum bi se s tem preprečil. In mogoče malo razmišljanja tudi v smeri, da določba drugega odstavka 16. člena Sodnega reda ne velja za kak selfi, ki ga napravi bodisi sodnik ali njegov gost v sodni dvorani. Da ne bodo vsi udeleženi pri takšnem obisku preveč nervozni ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
