Takih prizorov se jasno spominjam iz preteklosti, zdaj pa je realnost počitnic vsaj v mojem primeru drugačna. Z lokacijo ni posebnih težav in idiličnih prizorov ne manjka, je pa peza odločitve, da si razmeroma pozno v življenju omislimo otroke, precejšnja in omejuje sposobnost zatopiti se v resnejšo literaturo. Nenehna pripravljenost, da živi mladeži preprečiš lažje ali hujše poškodbe, in reševanje konfliktov med njimi pač zahtevata svoje. Če k temu dodamo še odvisnost od nepretrganega toka informacij iz sodobnega pametnega telefona, ki nam riše eksistencialno stisko … Hja, nekako si ni mogoče obetati tiste prave zdolgočasenosti, ki poglobljeno branje pravzaprav omogoča.
Letos me je najprej razveselila knjiga Zakonodajna politika prof. dr. Albina Igličarja. Ker sem jo prejel že okoli božiča lani, dejstvo, da je prišla na vrsto kot poletna literatura, samo za sebe govori o tem, kako hitro minevajo meseci. Zanimiva se mi zdi že zaradi tega, ker se ukvarja s ključnimi vprašanji, povezanimi z zakonodajo in – pošteno povedano – z našim odnosom do urejanja življenja s predpisi nasploh. Posebej pomembne so v tej knjigi dobro obrazložena in pojasnjena načela zakonodajne politike; načela potrebnosti normiranja, samoomejevanja, sorazmernosti, odgovornosti, določnosti, dostopnosti, poenostavitve in transparentnosti namreč tvorijo vrednotno podlago, ki bi morala biti znana dobesedno vsakomur. Sploh ker danes še vedno preveč tehnicistično gledamo na zakonodajno urejanje in ne spoštujemo njegovih meja. Vse to je bilo videno tudi v času epidemije. Zdi se, da svetovne okoliščine ustvarjajo nevaren prostor, kjer bo še kako pomembno razumeti nekatera izhodišča, zlasti človekove pravice, kot vrednotno jedro zakonodajne politike. Ker se v delo Državnega zbora in lokalnih skupnosti vključuje vse več političnih in pravnih novincev, upam, da ta monografija postane njihova obvezna literatura.
Še najbolj me je v knjigi razveselilo tisto, kar že nekaj let razglašam tudi sam: pravno normiranje je treba razumeti kot ultima ratio, tj. zadnje sredstvo za oblikovanje in urejanje eksistenčno pomembnih in potencialno konfliktnih odnosov,[1] kar je jedro načela potrebnosti normiranja. Na nekaterih področjih je namreč treba zaupati v samoniklost družbenih pravil, še zlasti tam, kjer generacijski ali civilizacijski razkol ne daje dovolj vpogleda v materijo. Avtor načne še marsikatero zanimivo vprašanje, na primer o lobiranju pa o razumevanju vpliva civilne družbe in kulture na zakonodajno dejavnost. Trditev, da pravna tako kot splošna kultura odseva razmere v neki družbi in ima zato vsaka država oziroma narod svojo pravno kulturo, je zanimivo izhodišče za kakšno obsežnejšo sociološko raziskavo v Sloveniji. Osebno se mi namreč zdi, da prava (in prav tako države) še ne znamo razumeti kot nekaj lastnega in namenjenega nam – kot adresatom na eni in tvorcem prava na drugi strani. Predvsem zato, ker še nismo ponotranjili dejstva, da resnično imamo možnost, da sami soustvarjamo pravna pravila in navsezadnje politično oblast. Ob vseh anomalijah sodobne ureditve države in s tem prava je to osnovno zavedanje ključno. Po domače povedano: ali znamo končno sami sebe videti kot gospodarje in ne le kot hlapce, ki jim nekdo vlada.Prve mi verjetno ni treba posebej predstavljati, ker je že desetletja pomemben vir tudi v pravni praksi. Pravzaprav nisem čisto pošteno zapisal, da ju nisem prebral, kajti ne mine leto, da ne bi v Argumentacijo vsaj malce pokukal. Letošnja izdaja ni izjema.
Popolnoma novo pa je delo Pravne panoge in metodologija razlage prava. Kot napove naslov, se ukvarja z razlago prava v različnih pravnih panogah (mednarodno, civilno, kazensko) in/ali institucijah (Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče EU, Ustavno sodišče RS). O tem, kaj je razlaga prava, se je seveda najbolje najprej poučiti v Argumentaciji v pravu, razprave v tej knjigi pa dajejo zanimiv vpogled iz različnih perspektiv tako panog kot institucij o tem, kako specializacija v panogi vpliva tudi na splošni pogled na pravo. Ker knjige nisem prebral, naj omenim samo razpravo dr. Primoža Gorkiča o načelu zakonitosti kot razlagalnem vodilu v kazenskem pravu; med drugim se ukvarja z vprašanjem, ali pojem prometna nesreča zajema tudi dogodek s poškodbami dobrine enega samega udeleženca, in stališči, ki sta ju v zvezi s tem zavzeli Ustavno in Vrhovno sodišče RS. Pri razpravi dr. Aleša Novaka Interpretativni pluralizem (vseeno je danes vsaj formalno poletje in naj se mi oprosti) sem se ustavil pri dilemi, omenjeni na njenem začetku, in sicer, ali je prepoved pitja vina iz pete sure korana resnično prepoved alkohola na splošno ali pa je mogoče brez greha piti vino iz datljev in celo žgane pijače. Tak uvod namreč zahteva poglobljen študij in ta bo mogoč, ko podmladek spet odide v šolo. Na srečo že jutri.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
