Rudi Erjavec je bil zanimiva pojava. Obraz z gubicami okoli oči, ki so pričale o tem, da je dostikrat gledal v nebo, nenavadnih valovitih, tesno počesanih las in s čevlji, ki bi prej sodili na plesišče kot v letalo. Kot učitelj letenja je dajal velik poudarek na to, da nisi grobo ravnal z letalom (sam je pilotiral izredno elegantno), in večina se njegovih inštrukcij spominja po opozarjanju na to, da je treba krmilno palico držati z občutkom, ki je potreben za določen del moške anatomije. Njegova avtoriteta na letališču je bila absolutna in kot upravnik je bil tisti, ki je odločal, kdaj in kako se bo letelo. Mladci, takrat polni vseh mogočih hormonov in predvsem željni letenja, nismo imeli ravno razumevanja za njegove zahteve po čistoči in urejenosti na letališču (kamor je sodilo pobiranje cigaretnih ogorkov, čiščenje letal, pometanje hangarjev itd.). Naša edina želja je pač bila skočiti v kabino letala in se spraviti v nebo.
Tako me je nekega dne, ko sem čakal da se »naredi vreme«, brezdelnega zasačil pod hrasti. »Tine,« tako mi je rekel, »najdi par ljudi in pometite hangar!« O tej zahtevi seveda ni bilo kaj razpravljati in začel sem iskati potencialne žrtve. Pričakovano ni bil nihče prav navdušen in prijateljska prošnja ni bila dovolj. Vsi so imeli kaj »pametnejšega« za početi in tako sem se pač sam napotil v hangar, prijel za metlo in se lotil dela. Če se prav spomnim, je šlo za manjši hangar od dveh, ki jih premore mariborsko športno letališče, in po kakšni uri sem bil nekje na polovici, ko je Erjavca spet prineslo okoli. Na moje presenečenje ni pohvalil mojega dobro opravljenega dela, temveč mi je ostro zabrusil: »Nisem ti rekel, da to opravi sam, rekel sem ti, da najdi ljudi in počistite hangar skupaj! Tvoja naloga je, da poskrbiš, da bodo to tudi storili.«
Takrat nisem najbolj razumel njegove graje, saj sem sam vendarle pridno (po)čistil hangar, a kasneje v življenju sem se na ta dogodek dostikrat spomnil. Šlo je namreč za vprašanje vodenja in organizacije dela. S prvim sem imel v karieri verjetno največ težav. Prisiljevanje ljudi v nekaj, česar v bistvu ne želijo početi, mi nekako ne gre najbolje od rok. Če se že nekaj mora opraviti, vedno izhajam iz tega, da se sodelujoči zavedajo pomena in teže naloge in imajo tudi razumevanje za druge. Zlasti za tiste, ki bodo to morali opraviti namesto njih. Prav tako ne najdem nekega drugega motiva za ukazovanje drugim, npr. občutka lastne pomembnosti, dominance nad drugimi ali podobnega. To se mi je vedno zdela svojevrstna psihopatologija, pa tudi ne pretirano koristna pri vodenju.
Pravno gledano je vsako delo skupaj z nalogami, ki se izvajajo v njegovem okviru, pravzaprav enostavno – opredeljujejo ga sklenjena pogodba, naloge iz opisa delovnega mesta, sankcije, kršitve, ki jih opredeljujejo zakonodaja in akti, ki določajo disciplinske kršitve, in sistematizacija delovnih mest, ki delavca umešča v širši sistem. Če zaposleni ne izvaja nalog, za katere je plačan, se pač sprožijo ustrezni postopki in se mu izrečejo takšne ali drugačne sankcije.
Seveda ni vse v tem, kar omogoča pravo. Pravo je praviloma ukrojeno po sistemu aut–aut oz. tako bo in nič drugače, kar ni ravno značilnost medosebnih odnosov, še zlasti danes in še zlasti na delovnih mestih, kjer pravzaprav in na žalost preživljamo večino življenja. Obstaja širok spekter sivin, katerih obvladovanje se ne da zapisati v pravno obliko. Pogosto se sposobnosti obvladovanja tega spektra ne dajo niti naučiti niti priučiti.
Težava je v tem, da dobrega vodje ni mogoče določiti z običajnimi meritokratičnimi prijemi. Torej, če je nekdo priden in uspešen na nekem področju, niti približno ne pomeni, da bo tudi dober vodja. Zgoraj navedeni primer dokaj jasno izraža takšen položaj. Išče se pač popolnoma druga kvaliteta, sposobnost motiviranja drugih, moč usklajevanja različnih mnenj in kanaliziranje skupnih sil v enoten cilj. Prepoznava teh sposobnosti zahteva čas in dober vpogled ter razumevanje tudi neformalnih odnosov v neki skupnosti.
Izkušnje so mi pokazale, da je vodenje toliko bolj zahtevno, kolikor bolj samostojni so posamezni deležniki v neki skupnosti. V primeru vodenja sodišč je to verjetno najbolj izpostavljeno, ker so sodniki ob ustavno določeni neodvisnosti praviloma osebe z izrazito individualnostjo in pravzaprav pooblaščeni in prepuščeni, da svoje zadeve (ob določbah Sodnega reda) rešujejo po svojem razmisleku. Vodenje sodišča in njegovih oddelkov zato zahteva izredno občutljivost. Sam zato nikoli nisem imel nikakršnih ambicij v tej smeri. Danes se dosti govori o »toksičnih« odnosih znotraj delovnega okolja in vplivu slednjih na storilnost. V sodstvu bi bila posledica slednjih še toliko težja, ker zadeva najširši krog ljudi v neki državi.
V naslednjih vrsticah stopam na zelo tanek led … Predvsem zato, ker bi lahko kdo pisanje razumel kot svojevrstno dobrikanje sedanjemu vodstvu mojega sodišča. Pa to resnično ni namen in zaradi relativne samostojnosti funkcije sodnika niti nima pravega smisla. A po drugi strani ne morem spregledati truda in naporov, ki jih relativno mlada ekipa vodij vlaga v izboljšanje delovnih pogojev in načina dela. Pomanjkanje strojepisk z iskanjem računalniških rešitev, pošiljanje pobud na Sodni svet in druge pristojne, da se izboljšajo delovni pogoji, oblikovanje protokolov, celo sicer nadležno preverjanje ustreznega izvajanja dela je izvedeno z občutkom. Delal sem tudi v drugačnem okolju, zato to toliko bolj cenim. Edino, kar me skrbi, je, koliko zunanje okolje in sistemski dejavniki, torej tisti, ki zagotavljajo materialne pogoje za delo sodstva, razumejo, koliko osebnega angažmaja in strokovnega dela se vlaga v to, da zadeve delujejo in celo izboljšajo. Daleč prek pravno določenih možnosti in zahtev delovnih mest. Če kaj ubije smiselno prizadevnost, je to, da ne dobi ustrezne podpore in razumevanja. Tudi zato se mi zdi potrebno, da se javno pove, kako pristopajo k delu – vodenju.
Ne morem si kaj, da ne bi zaključil z Erjavcem. Tako sem nekega dne par ur loščil krila takrat najboljšega jadralnega letala – jantarja st. 2, ki so ga lahko uporabljali zgolj najboljši tekmovalci. Letalo mi je bilo všeč in sem se odločil, da ga dodatno spoliram, ne da bi mi kdo to naročil. Spet je prineslo mimo Erjavca, a tokrat je pristopil z drugačnim razpoloženjem: »Izpolni eksploatacijo [podatke o lastnostih letal] in ga potisni na štart.« Tistega popoldneva sem s širokim nasmehom, ob zavidanju mnogih, poletel z njim.
Nauka mi verjetno ni treba pojasnjevati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
