Pojav ni niti nov niti neznan, navezuje se pač na človekove sposobnosti pomnjenja in vplive, ki so pri tem pomembni. Temu zlasti v državah s porotnim sistemom namenjajo precej pozornosti, pa tudi pri nas problemi z zaslišanjem prič niso ostali neopaženi in so tudi tema posebnih izobraževanj.
Večina raziskav, ki se ukvarjajo s tem, izhaja iz znanstvenega razumevanja, kako pravzaprav deluje spomin. Navadno si spomin predstavljamo kot zapis na kakšnem mediju, ki ga lahko ponovno predvajamo in reproduciramo. Znanstvene ugotovitve, ki nikakor še niso dokončne, pa temeljijo na dognanju, da spomin na neki dogodek ni reprodukcija obstoječega zapisa, temveč rekonstrukcija na podlagi številnih fragmentov in področij v možganih. Proces spominjanja se pravzaprav ne razlikuje prav dosti od razmišljanja, tako da ni pasivno dogajanje pri posamezniku, temveč njegovo aktivno delovanje.
Pri preučevanju vplivov na spomin oziroma njegovo reprodukcijo so opazovali več dejavnikov, od (hotenega in nehotenega) vpliva akterjev v policijskih postopkih do različnih predsodkov in dejstva, da se spomin pri vsaki ponovitvi oziroma rekonstrukciji spremeni. Prav zadnje je dostikrat problematično, saj naj bi po nekaterih stališčih večkratno reproduciranje kvarno vplivalo na stvarnost spomina. Tako izkušnjo sem imel sam z neko pričo, ki je v postopku izpovedala okoli petkrat in opis okoliščin vsakič začela drugače (sem bral, sem delal na računalniku, sem gledal televizijo, sem prižgal televizijo), pa čeprav je potem v bistvenem izpovedovala enako. Poleg tega – kar je prav tako moja osebna izkušnja – so zaradi več ponovitev priče pogosto zelo razburjene, ker ponavljanje svoje izpovedi dojemajo tudi kot nezaupanje vanje. Tega ne smemo zanemariti.
Kakovost očividčeve izpovedi tako oblikuje precej dejavnikov, ki lahko izvirajo iz stresa ob dogodku. Ugotovljeno je bilo, da tisti, ki ob dogodku niso doživeli stresa in so ga lahko neprizadeto opazovali, praviloma bolje zaznavajo dogajanje kot tisti, ki so bili v njem udeleženi. Na kakovost spomina in s tem izpovedi vpliva tudi pristop policistov do potencialne priče. Ti lahko zavestno ali nezavedno dodajo njenemu spominu elemente, ki jih dejansko ni zaznala. Na spomin močno vpliva recimo tudi prisotnost orožja, ker se priče osredotočijo predvsem na neposredno grožnjo in drugo bistveno dogajanje zanemarijo.
Najzanimivejše se mi zdijo ugotovitve v zvezi s tem, da pričina samozavestnost in njena trdnost pri izpovedovanju nista nujno odraz resničnosti njenega spomina. Raziskave kažejo (in tako ugotavljam tudi sam), da takšne samozavestne priče dajejo sodišču več podlage za to, da jih jemljejo kot verodostojne. V literaturi, ki sem jo v tej zvezi našel, pa opozarjajo, da samozavest lahko izvira tudi iz dejstva, da sprva negotova priča dobi potrditev o verjetnosti zaznanega tako, da ji pri tem »pomagajo« policisti, prijatelji itd. Lahko ji na primer pritrdijo, da je bilo gotovo tako, kot je videla, ali jo k temu napeljujejo, pa četudi brez namena vplivati.
Američani se s temi problemi precej ukvarjajo, ker so ugotovili, da je okoli 75 odstotkov vseh obsodb, o katerih se je kasneje z analizo DNK izkazalo, da so bile nepravilne, v bistvenem temeljilo na izpovedi prič. Res pa je tudi, da je pri njih v ospredju prepoznava osumljencev med več osebami na policijski postaji (line-up). Prav ta postopek je ključno dejstvo, njegove okoliščine pa so posebej primerne za kvarne vplive na priče.
Osebe bi dogodek, ki so ga zaznale, najnatančneje opisale, če bi izpovedovale kratek čas po njem, v odprtem pogovoru, z minimalnimi pripravami in brez stresnih vplivov, skratka v okoliščinah, ki jih struktura kazenskega postopka gotovo ne zagotavlja. Paul Roberts in Adrian Zuckerman v knjigi Criminal Evidence (Oxford University Press, 2008, str. 219) humorno pravita, da se zdi, kot da bi po preučitvi ugotovitev sodobnih psiholoških raziskav ta sodni postopek oblikovali na diametralno nasprotnih načelih. Je pa mogoče pri tem narediti kak korak k tem ugotovitvam, na primer z videoposnetki izpovedi že v predkazenskem postopku. To misel so očitno upoštevali tudi pri spremembah ZKP (glej 148.b člen po predlogu novele ZKP-N).
Pred kratkim sem na usposabljanju za predavatelje slišal, da imata pri osebni komunikaciji okoli 93-odstotni delež predavateljeva telesna mimika in zvok glasu, le 7-odstotnega pa njegove besede. Tudi pri zasliševanju prič je precejšen del sodnikovih zaznav vezan na podobne okoliščine, vprašanje pa je, koliko jih je mogoče prenesti prav v tisto, kar je edino sredstvo sodnikove komunikacije – obrazložitev sodbe v besedah.
Navedena avtorja v zaključku poglavja o zasliševanju razmišljata, ali je zaradi očitnih pomanjkljivosti tega dokaznega sredstva mogoče pričakovati njegov zaton, in ugotovita, da seveda ne. Zaslišanje prič ima namreč več razsežnosti, ne le v smislu dokazovanja, temveč tudi legitimnosti postopka, ker temelji na zaupanju in veri v ljudi. Povsem znanstveno oblikovan postopek pa takšne legitimnosti verjetno ne bi omogočal; v tem prepričanju bi se jima lahko pridružil.
A vseeno takoj zamenjam pet prič za en dober prstni odtis ali sled DNK.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
