Ostane pa vsem, ki so dali takšno izkušnjo skozi, tako si mislim, določena fascinacija z dejanskim dogajanjem na bojiščih. Če poskušam pojasniti svoje občutke; doživljanje borbe je povezano z zelo jasnim zavedanjem sedanjosti ter nepomembnosti preteklosti in bodočnosti. Ko se danes ponujajo razni načini osebnostnega razvoja, zlasti t.i. „čuječnost“ (mindfulness), se verjetno malokdo zaveda, kako izražena je osredotočenost na sedanji trenutek v vojnem okolju. Ne govorim o neposredni uporabi orožja in borbi, mislim na celotno bivanje na bojišču. Ta osredotočenost privede do zelo nenavadnih učinkov, še zlasti po tem, ko se zadeva zaključi. Ne vem, kako so drugi doživljali trenutek, ko se je pri nas na Šentilju bojevanje končalo, in smo, zbrani pod streho starega mejnega prehoda, izvedeli, da so vojaki pregnani iz pozicij, iz katerih so nas ogrožali. Vem pa, kako sem to doživel sam – hipno in vseobsegajoče sproščanje napetosti, nabrane v tistih kritičnih dnevih. Nenavaden občutek, ki ga nisem doživel ne prej in ne kasneje.
Ko se stvari spet utirijo v stare okvire, začneš pogrešati to intenzivnost in osredotočenost, vsaj takšna je bila moja reakcija. Čisto resno sem razmišljal, kljub temu da sem bil v času dogodkov tudi intenzivno prestrašen, da bi nadaljeval in se vključil v neka druga bojišča. Na srečo mi je te idiotske misli, moje družinsko okolje kmalu izbilo iz glave, kar nekaj ljudi pa sem poznal, ki so odpotovali proti jugu na bojišča, ki z našim niso bila povezana. Kaj se je z njimi dogajalo, je že neka druga zgodba.
Vojna ne gre kar tako iz tebe, ostaja v tebi. S takratnim svakom, ki je prav tako bil tam, sva doma še kar nekaj časa buljila v temo (z orožjem nekje v bližini) in poslušala novice s front na Hrvaškem. Novice so vedno bolj kazale, kako bistveno drugačna vojna se je bila tam – izrazito sovražna do nasprotnika, z večjim izničevanjem nasprotnikove človečnosti in podobno. V tistih časih smo pogosto po službenih zvezah tudi poslušali pogovore med vojaki tam in pogovori so te okoliščine jasno izražali z vsebino, ki ni za slabe želodce in je tukaj ne bom navajal.
Po vojni ali recimo borbi (na tem mestu ne mislim razlikovati med za znanost vojskovanja in mednarodno pravo, pomembnimi termini), dogajanje nujno kaširamo, ker je realnost čisto enostavno, preveč banalna in brutalna. Chris Hedges, ki je kot novinar preživel veliko časa na bojiščih, pravi, da je travma vojne nekaj, kar je težko prebaviti. Zato lažje verjamemo v mite o vojni, razburljivo odzivanje klicu k dolžnosti časti, pogumu in slavi, abstraktnim pojmom, ki so tako prazni v samem spopadu (Chris Hedges: What Every Person Should Know about War, Kaj bi moral vsakdo vedeti o vojni). K temu sodi tudi poenostavljanje in tipiziranje strani, v smislu druga stran je zlo, naša je dobro, o čemer sem že pisal v kolumni o vojni propagandi.
Nikakršne dileme ni, da s temi „čistimi“ miti prekrivamo preprosto dejstvo, da je smisel celotnega vojaškega usposabljanja, kot to ugotavlja Chris Hedges, sklicujoč se na povsem uradno vojaško doktrino ZDA, enostavno razvitje borbeno pripravljene sile, ki je psihično in fizično izurjena, da se bori in preživi, trening in disciplina pa omogočata, da se v boje lažje vključiš in ubijaš. Pri tem je pomembno spoznanje, da si bolj pripravljen in usposobljen za ubijanje, kadar te vodi močan, spoštovan poveljnik in če imaš tesne vezi s soborci, ki se ob tebi bojujejo in ubijajo (prav tam, str. 28). Zanalašč, tako kot Chris Hedges, izpostavljam ubijanje. Ker v končni posledici gre samo za to, pa naj se to prekriva s takšnim ali drugačnim plaščem časti, domoljubja in kar je še tega.
Kulturno, etično in nenazadnje pravno imamo sicer ljudje privzgojeno prepoved ubijanja. Da se ta prepoved krši, seveda ni nič neobičajnega, a pretežno na začetku omenjeni okviri to preprečujejo. Zato je posebej pomembno, da se razčloveči nasprotnika, da se ga zvede na skupni imenovalec, ki mu odvzame človeško bistvo. Nihče ne govori rad o oznakah, ki jih vojaki hote ali nehote začnejo uporabljati, da bi v sebi opravičili dejanja, ki kršijo globoko privzgojeno normo. Za ameriško vojsko je znanih kar nekaj takšnih izrazov, recimo „gooks“ iz vietnamske vojne, „hadjis“ za vojne na Bližnjem vzhodu in tako dalje. Sedaj so aktualne označbe, kot so orki za Ruse (za tiste, ki niste gledali ali brali Gospodarja prstanov, gre za popolnoma brezdušne in nasilne negativne like) in Ukropi ali kar nacisti za Ukrajince.
Moderna družba in sodobna sredstva komunikacije so brutalnost dogajanja ob takšnem razčlovečenju bolj neposredno prinesla med običajno populacijo. Že prej si lahko na YouTubu našel kakšne posnetke iz raznih spopadov, tudi na območju bivše Jugoslavije, ki so daleč odstopali od slike, ki se po vojni kaže ljudem o bojih. Pobijanje ranjenih ujetnikov in civilistov ter izživljanje nad njimi - vse to, kar je običajno bilo prikrito oziroma se je po vojni samo šepetalo ali molčalo, lahko danes na območju Ukrajine spremljamo skorajda neposredno. Posnetki likvidacij ruskih vojnih ujetnikov, pribijanje še živih na križe, ki jih nato še zažgejo, ter klanje in iztikanje oči so samo del tega, kar se v ozadju resnično dogaja. Ponižujoči intervjuji z ujetniki, se ob tem zdijo skorajda normalni (čeprav gre najverjetneje za kršitev 13. in 14. člena Tretje ženevske konvencije).
Pravni okviri mednarodnega prava oboroženih spopadov (glej npr. Danilo Türk, Temelji mednarodnega prava, str. 429 - 478) so sicer znani ali bi vsaj morali biti znani vsem, ki sodelujejo v bojih, a ker se v ospredje postavlja predvsem sposobnost ubijanja ob sočasni razčlovečenosti, v resnici kaj dosti ne pomenijo. Temu občutno prispeva krvoločnost splošne javnosti, ki kot na tribunah aren antičnega Rima hrepeni po krvi sovražnikov. Posnetki teh grozodejstev zato hitro postanejo „viralni“, ker tudi običajnim ljudem, prežetim z namensko ustvarjeno nastrojenostjo zoper „sovražnika“, vzbujajo strasti bodisi v eni bodisi v drugi smeri. Pomembno pa je razumeti, da s tem trgajo tudi naše človeško bistvo in odpirajo nevarno Pandorino skrinjo ter začarani krog maščevanja in povračilnih ukrepov.
S stališča kazenskega prava je seveda vsa zgoraj navedena dejanja mogoče opredeliti po 102. členu Kazenskega zakonika (Vojna hudodelstva) in jih tudi preganjati. Na določen način prav razširjanje tega po spletu omogoča tudi lažji pregon in dokazovanje. A kaj dosti tistim, ki so takšnega ravnanja deležni, to ne pomaga. Še več, kasnejša sojenja „narodnim junakom“ so povezana s številnimi težavami, o čemer smo se lahko prepričali pri delovanju Mednarodnega sodišča za zločine ne območju bivše Jugoslavije.
Eden izmed svobodnih novinarjev, ki se potika po bojiščih, je svoj kanal na enem od družabnih omrežij in Youtubu naslovil „War Gonzo“. Verjetno še nisem slišal za boljšo označbo posnetkov borb in s tem povezanih dogajanj, vključno s prej opisanimi. „Gonzo“ je v tem kontekstu izraz za novinarstvo, ki se osredotoča na osebno izkušnjo in občutke, ob tem pa se ne ukvarja kaj dosti z objektivnostjo. Podobno kot to velja za t.i. „gonzo pornografijo“, ni potrebnih nikakršnih scenarijev, kulis in make upa, v ospredju je golo dejanje, ki dviga in vzburja naše najnižje, bazične občutke. Napisal bi živalske, a bi bilo žaljivo za živali. Kaj bo to prineslo, kakšne posledice bo to imelo na psihologijo ljudi, ki bodo morali v prihodnosti bivati skupaj, si ne znam predstavljati.
Če se vrnem na začetek - da, imel imel srečo, bilo je prekratko, da bi lahko resnično sovražil.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
