Najprej glede trajnega mandata, za katerega se zdi, da predstavlja izvoljenim predstavnikom ljudstva, pa tudi ostalim prvi trn v očesu. Nedvomno pri prislovični slovenski zavisti, tisti, ki se morajo vsake štiri ali pet let truditi za ponovno zaupanje ljudstva, zavidajo »lagodni« položaj funkcionarjev sodne veje oblasti, ki jim ni treba lagati in prodajati megle nosilcu suverenosti - ljudstvu in ga prepričevati, da so oni sploh oh in ah, ter da se bo pod njihovo oblastjo cedilo ne samo med in mleko, temveč bodo tudi padali denarci kar iz neba, ki bo čisto in pod katerim bo dela in jela za vse. Odtod verjetno prepričanje, da je takšen položaj sodnika, ki ga ne izpostavlja potrebi po ponovni izvolitvi, zelo krivičen do ostalih vej oblasti. Druga stvar je verjetno, ker je prav ta sodna veja nedostopna, ko se oblast končno prevzame in ni mogoča absolutizacija oblasti v smislu, da bi zmagovita politična opcija vplivala na njeno delovanje. Tretja pa seveda domneva, da sodnik, potem ko dobi trajni mandat lahko mirno zadrema v svoji pisarni in do upokojitve ne dela ničesar. Za tiste, ki imajo takšen dremež na razpolago samo omejen čas štirih let, gotovo razlog za revolt.
Dilema trajni mandat sodnikov ali ne, seveda ni samo stvar Republike Slovenije in to vprašanje si postavljajo tudi drugod. Literature na to temo je kar nekaj, sam pa priporočam knjigo Richarda Posnerja: How judges think.
A najprej je verjetno potrebno razčistiti, zakaj trajni mandat in od kod se je sploh znašel v naši ustavni ureditvi. Prvi razlog je prav gotovo v tem, da je potrebno, kot pri vsem kar je povezano z človekovim delovanjem izbirati med dvema slabima rešitvama in optimalnih ali idealnih rešitev pravzaprav ni. O trajnem mandatu sodnikov sem sam slišal na prehodu iz prejšnje v sedanju ustavno ureditev konec osemdesetih let in takrat je bilo dokaj jasno, da je potrebno totalitarnost oblasti razbiti prav z prekinitvijo politične odvisnosti sodnikov, da se slednji ne bi ravnali po politiki ampak po stroki. O tem je takrat največ pisal dr. Boštjan M. Zupančič.
Če torej upoštevamo to izhodišče je jasno, da je prvi razlog za trajni sodniški mandat prav v tem, da se za osnovo njegove pridobitve najprej jemlje strokovna usposobljenost, ki jo pri nas zagotavlja postopek izbire in vloga Sodnega sveta v njem in nato enkraten ter dokončen vpliv najpomembnejšega predstavnika ljudstva – zakonodajnega telesa, ki s podelitvijo mandata zaključi »ustoličenje« sodnika. Od tu dalje, razen v posebej težkih primerih kršitev vpliva drugih vej oblasti na njegov položaj ni. Kaj s tem dobimo? Če si samo pogledamo dogajanje zadnjih nekaj let, ko se je kar nekaj predstavnikov ljudstva z omejenim mandatom znašlo pred sodišči je jasno, da je takšen položaj sodnika nujno potreben. Kdo si danes, ko je zaposlitev tako težko dobiti upa trditi, da na odločanje sodnika ne bi vplivalo dejstvo, da bi razsodba v škodo recimo predsednika neke politične stranke, pomenila konec njegove zaposlitve, če bi ta stranka dobila večino in bi recimo potrditev sodnikovega mandata padla v čas vladavine te stranke?
Enako velja za neposredni vpliv »zmagovite« politične opcije na delovanje sodne veje oblasti. Verjamem, da je skrajno frustrirajoče za recimo izvršilno oblast, ki je obljubljala, da bo »končno uredila delovanje države« , ker ne more neposredno poseči v delovanje sodne veje oblasti. Tudi verjamem, da je zanjo skrajno neprijetno, ko sodstvo po vsej muki s pripravo in sprejetjem nekega zakona, takšen zakon uporablja drugače, kot so si to predstavljali, tisti, ki so ga sestavljali. A najkasneje pri neposrednem odločanju na podlagi sprejetih zakonov se pokaže vsa zahtevnost in zapletenost pravne stroke, prav tu stroka preseže politiko ali bolje pokaže se vladavina prava – čeprav so se pri postopku sprejemanja zakonov zahteve stroke politično preglasovale. In seveda, delovanje sodstva prav takrat pokaže, na veliko razočaranje »zmagovalcev«, da njihova oblast ni vsemogočna in da se z državo ne more delati, kot pravimo »kot svinja z mehom«.
Na tretji razlog za zavist sem nekoč že opozoril. Trajni mandat mi (žal) ne omogoča dremeža v moji pisarni, naši sodni postopki pa še tistega prikupnega dremeža ameriškega sodnika ne. Vsak, ki je kdaj vodil sodni postopek ve, kaj pomeni preživeti dan v obravnavni dvorani in kakšno stopnjo koncentracije zahteva. Kolege z »omejenim« mandatom naj potolažim tudi, da ne moremo skrivati nedela, saj se naše delo ocenjuje, norme so postavljene in sedaj, prav v tem času imamo toliko nadzornih mehanizmov, od inštruktažnih pregledov do pisanja raznih poročil o stanju zadev itd itd. da to preprosto ni mogoče. In, da razbijem še zadnji zavistni oblaček funkcionarja, ki sanja o blaženem dremežu trajnega mandata – ta se konča, če se oceni, da zaradi nedoseganja rezultatov sodnik ni sposoben za opravljanje sodniške funkcije.
Kar se plačila tiče pa je tako, da sam s tem nisem obremenjen. Če bi hotel iz svojega znanja »vleči« več denarja, si zato gotovo ne bi izbral dela sodnika. Tudi samo opravljanje sodniškega dela ne vpliva na zadovoljstvo nad prejetim dohodkom. Da pojasnim; sam podpišem celo vrsto sklepov o plačilu zagovornikom – odvetnikom za opravljeno delo v neki kazenski zadevi. Da ne navajam konkretnih številk – skupni znesek, ki se izplača odvetnikom pogosto presega desetkratnik sprejetega plačila za moje delo. Da se razumemo, odvetniki si ta denar zaslužijo, toliko pač stane delo pravnega strokovnjaka in njegova izpostavljenost zakonitostim svobodnega trga in tudi, vsaj v kazenskih zadevah, dostikrat neprijetnim strankam. Kar pa je seveda ekstremno pomembno je to, da plačilo za delo sodnika omogoča njegov ustrezni, pa naj zveni še tako elitistično, družbeni položaj. In ker je možno slednjega opredeliti le v odnosu z drugimi, ki opravljajo delo v imenu ljudstva, primerljivega z drugimi vejami oblasti – ministri in poslanci.
Bil bi prav vesel, če bi se moji kolegi iz drugih vej oblasti včasih bolj ukvarjali z lastnim delom in položajem. Da bi si vzeli čas in razmislili o tem, kam gremo in kje bomo čez 10, 15, 30 let. Da bodo njihove odločitve in delo takšni, da bodo »trajni« mandat dobili zaradi njih in zaupanja tistih, v imenu katerih odločamo. In enako seveda upam, da počnemo in bomo počeli tudi sodniki.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
