Razlogov za to je pravzaprav več, eden izmed njih gotovo ta, da se le stežka spravim k pisanju. Beseda, ki jo napišemo je namreč preverljiva še čez čas, medtem, ko se marsikaj izrečenega kaj hitro pozabi (kar je lahko včasih zelo koristno). Če je ta teža napisane besede prisotna že pri nečemu, kar pišemo čisto iz osebnih pobud, pa je pri sodbi to osrednjega pomena. Prav zato že zakon predvideva, da se obrazložitev sodbe vedno piše takrat, kadar je napovedana pritožba in pri sodbah, z katerimi obsodimo na zaporno kazen. Omogoča namreč preverljivost sodnikovega dela.
Čeprav vsi bolj izkušeni kolegi priporočajo, da sodbo napišeš takoj, torej neposredno po opravljeni glavni obravnavi in razglasitvi sodbe, sam vedno lovim roke iz 1. odstavka 363. člena ZKP, torej petnajst dni pri pripornih zadevah in 30 dni pri drugih. Razlog je verjetno tudi v tem, da sem v mislih zadevo že označil za rešeno takrat, ko sem obravnavo pripeljal do konca in razglasil ter na kratko obrazložil sodbo, in je zato vračanje na potek misli kasneje določeno breme.
Razumljivo je, da je sama sodba oprta na obravnavi izvedene dokaze in, da je rezultat prepričanosti sodišča o predmetu postopka. Pisna obrazložitev pa pomeni dodatno razumsko pojasnitev tako poteka kot tudi ocene predstavljenih dejstev.
Tako navadno takšen spis, ki čaka na pisno sodbo leži nekaj dni na moji mizi, pri čemer ga občasno sovražno pogledam. Ker seveda nikakor ne izgine in ker kot vemo, čas beži, ga prej ali slej le postavim predse in se lotim dela. Tako kot pri študiju spisa in pri pripravi na glavno obravnavo je tudi tukaj kronološka urejenost spisa bolj ovira kot prednost. Tistim, ki sodnega spisa še niso držali v rokah, naj povem, da ga namreč sestavljajo različni dokumenti, označeni s številkami, pri čemer jih je, zlasti v pripornih zadevah, le slaba četrtina potrebnih za sestavo sodbe z obrazložitvijo. Ostale tri četrtine predstavljajo različne vročilnice, prošnje za preglede spisa, razni sklepi, odredbe itd., ki so tamkaj zgolj za to, da lahko med listanjem spisa padajo iz njega. A tako pač je.
Sam sem se na srečo dokaj hitro navadil, da na zapisnik narekujem tudi listinske številke dokumentov, ki so uporabljeni v dokaznem postopku, bodisi, da so se morale priče ali obtoženi izreči glede njih, bodisi da so bili izvedeni kot listinski dokazi. Tako se potem lažje giblješ po spisu, saj je to potrebno pri utemeljevanju različnih ugotovljenih dejstev, ki praviloma niso ugotovljena samo z enim izvedenim dokazom. Razen tega si kratko obrazložitev, ki jo podam ob razglasitvi, če je le mogoče zapišem, vključno z ključnimi točkami bodoče pisne sodbe.
Tako pripravljen »material«, vključno z lastnim spominom ti omogoča, da potem po korakih sestavljaš obrazložitev, a so ti koraki so presneto težki. Ne samo, da moraš slediti tistemu, kar sodi v strokovni del tvojega dela, truditi se moraš, da bo tvoja obrazložitev dosegla samega naslovnika, bodisi stranko ali pa ožjo in širšo javnost.
Priznam, da sem na tem področju, v času, ko sem se s to problematiko ukvarjal na akademski ravni, bil hudo pameten. Tako sem svoj čas nekje napisal:
»Obrazložitve, ki so pisane predvsem kot sporočilo pritožbeni inštanci, od katere je odvisna sodnikova uspešnost, namreč ne dosežejo adresatov, ker so večinoma pisane v jeziku, ki ga Američani posmehljivo imenujejo "legalese"*. Ker komunikacija tako poteka na takšni relaciji, se ni čuditi, če se tisti, ki jim je bila izrečena, počutijo opeharjene. Seveda je pri vseh zadevah pa tudi pri obrazložitvah potrebno najti pravo mero. Določenih pravnih pojmov se v pogovorni jezik preprosto ne da prevesti in se jih tudi ne sme, vendar se ne smemo izogniti dolžnosti, da pravno odločitev sodnika preprosto sprejmemo kot komunikacijo znotraj samozadostnega pravnega sistema - stroja, ki deluje ne glede na to, kaj o njem vedo tisti, ki so ga v bistvu sestavili.«
Saj, izjava drži, nedvomno, a bi vsaj zame bilo bolje, da bi takrat držal, kako bi rekel, tipkovnico v predalu.
Na srečo se potem, ko sodbo napišeš, te težave kaj hitro pozabi. Včasih, potem ko prebereš sodbo znova, z veseljem ugotavljaš, da bo težko ugovarjati njeni utemeljenosti, ki izhaja iz obrazložitve. Kolegica mi je, na primer, že pred časom povedala, da ji je najbolj všeč, ko je sodba, kot se je izrazila »vodotesna«, še zlasti, če ji to kvaliteto priznajo tudi stranke. In seveda Višje sodišče. Tudi to sodi v lepoto sodniškega poklica.
Še pomembneje je, da pisna obrazložitev sodbe v kazenskem pravu, ker je z njo možno preveriti potek in podlago odločanja, daje, takrat, ko je »vodotesna«, zaupanje v to, kar je smisel te panoge prava in sicer, da nihče, ki je nedolžen, ni obsojen in da je bila storilcu kaznivega dejanja izrečena primerna kazen na podlagi zakonitega postopka.
* Priporočene spletne strani:
http://www.law.ucla.edu/volokh/legalese.htm
http://en.wikipedia.org/wiki/Legalese#Legalese
http://www.duhaime.org/LegalDictionary/L/Legalese.aspx
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
