Kar mi najprej pride na pamet je dejstvo, da mogoče pravkar opazujemo začetke razpada neke, iz več narodov oz. držav sestavljene skupnosti, a tokrat iz perspektive tistih, ki so še vztrajali v njej. Tudi na področju takratne Jugoslavije se je, kljub težnjam po osamosvajanju njenih narodov, ponekod še ohranjala iluzija, da je mogoče to državo ohraniti. Spominjam se, da se je iz tistih logov omenjalo nehvaležnost Slovenije oz. Slovencev, opozarjalo na nevarnost za celotno območje, na ekonomska tveganja povezana s tem in podobno. Bilo je tudi nekaj razmišljanj o tem, da je izražena želja na plebiscitu v bistvu rezultat zavedenosti naroda, ki je imel preslabe informacije in ni spregledal. Zato se je celo ustanavljalo televizijske programe (Yutel) in seveda kot skrajno možnost razmišljalo o tem, da se odide tja na sever in na mitingu resnice prepriča uboge (in neumne) ljudi.
Danes poslušam podobno za Britance - mediji so polni zgodb posameznikov, ki da sploh niso vedeli za kaj glasujejo, ki dajejo neumne odgovore na vprašanja o EU. Razkrivajo se vprašanja, ki so jih v Britaniji postavljali Googlu in ki naj bi dokazovala splošno neinformiranost odločevalcev - prebivalcev oz. bolje državljanov Otoka. Govori se o padcu funta, zrušenju trgov in o slabih perspektivah gospodarstva Velike Britanije. In nenazadnje, občasno skorajda z neprikrito zlobo, da jih je sedaj čim prej potrebno brcniti ven in seveda izstaviti račun, nato pa postaviti težje pogoje za ponovni vstop v Evropsko unijo. Deja vu ...
Kot običajno se spet postavlja vprašanje o utemeljenosti in ustreznosti referenduma, kot načina odločanja. V primeru angleškega referenduma je, vsaj zame proti pričakovanju, celo Richard Dawkins, eden največjih svetovnih intelektualcev zavzel stališče, da takšne odločitve ne pritičejo neobveščenemu ljudstvu, češ saj imamo vendarle posredniško oz. reprezentativno demokracijo. In ti izvoljeni posredniki, tako Dawkins, naj prevzamejo odgovornost. Tukaj gre za pričakovano in že videno reakcijo na referendumsko odločanje. Nenazadnje smo tudi iz podobnih razlogov omejili možnosti referendumskega odločanja v slovenski ustavi - ne samo zaradi zlorab, temveč tudi (ali celo pretežno zaradi tega), da se prepreči neinformirano odločanje o najpomembnejših zadevah.
A v resnici to vemo že ves čas ... Referendumsko odločanje je vedno ultima ratio - skrajno sredstvo političnega odločanja - in pravzaprav vedno gre za odločitve, ki nikakor niso (samo) stvar razumnega preudarka. Najprej, in to je ključno, mora iti za vprašanje, na katerega je mogoče enoznačen odgovor - da ali ne, to ni samo zahteva pozitivno pravnega reda. Tudi teoretično gre za način odločanja, ki se, tako recimo Habermas, nanaša na najosnovnejša skupna vprašanja, ki terjajo enoznačen odgovor. Vendar je potrebno razumeti, da je vsebina referendumske odločitve in motivov zanjo različna.
Če se vrnem na Slovenijo in samostojnost, ki jo sedaj praznujemo ... V teh četrt stoletja se je razumljivo oblikoval mit o moralni čistosti naše referendumske odločitve. To je po svoje razumljivo in na takšnih mitih temelji vsaka država. In da bo popolnoma jasno, odločitev na plebiscitu je bila jasna in nedvomna (v primerjavi s slabotno večino v primeru britanskega referenduma). A zdi se mi licemersko, če bi se trdilo, da je bila odločitev na referendumu za slovensko samostojnost zgolj rezultat večne težnje po samostojnosti slovenskega naroda, da je šlo za tehten in premišljen korak celotne slovenske populacije s polnim zavedanjem posledic ter prihodnosti.
Tudi motivi za odločitev so bili pri Slovencih zelo različni: od resnično patriotskih, zavednih do najbolj banalnih, prepričan sem tudi pobalinskih (kot bi rekli: iz kljubovanja takratni državni oblasti), lahko celo iz občutka večvrednosti do ostalih narodov Jugoslavije - vsak je na svoj način videl to odločitev. Sam recimo, priznam, sem glasoval za osamosvojitev, ker sem menil, da smo se na področju Jugoslavije že do te mere skregali, da je to edina možnost, da bi lahko še sploh kdaj razmišljali o skupni usodi (malo pa tudi iz mladostniškega »inata«).
Moja želja takrat je bila, da se narodi na tem področju jasno zavemo lastne državnosti in nato razmislimo o morebitnem ponovnem povezovanju. Moj znanec, zaposlen v TAM-u, je glasoval za, ker „bo potem kapitalizm pa bomo meli delavci 1.500 mark plače pa z mercedesi okoli vozli“. In bili so seveda mnogi, ki so pričakovali novo Švico, boljšo službo, popravo krivic, prisotno je bilo prepričanje, da se bomo sami lažje zvlekli iz ekonomskih težav in tako dalje. Motivi so bili mnogi, a odločitev je bila samo ena - za lastno državo. In jo imamo. In nihče, prav nihče ni mogel predvideti bodočnosti v lastni eno nacionalni državi, ker take izkušnje noben Slovenec čisto enostavno niti ni imel.
Koliko so se nam naši motivi udejanjili, lahko presodi vsak pri sebi. Tudi to, ali je ta odločitev zadovoljila njegove motive. In to lahko presodijo tudi drugi, tako v državah nastalih na področju bivše SFRJ kot Sovjetske zveze pa še bi se našlo kaj. A pomembneje kot to je, da smo v tistem času (to mislim, da si kljub različnim motivom za odločitev lahko priznamo vsi) imeli upanje, da bo ta naša odločitev resnično spremenila tiste stvari, ki so nas motile in da bomo sami to zmogli bolje. Očitno se je takšno upanje ustvarilo tudi pri zadostnem številu prebivalcev Velike Britanije. Nobenega dvoma pa ni, da so tudi njih pri odločanju vodili različni motivi, tako kot pred 25 leti nas in da vsi niso moralno nesporni. Tudi njihova odločitev ni zgolj odločitev za izstop iz EU - vsebuje prav tiste motive, ki sem jih omenil prej - od občutka večvrednosti v odnosu do drugih „zahojencev“ v EU do resnične prepričanosti v boljšo prihodnost lastne države zunaj evropske povezave. A tudi to sodi k suverenosti naroda in demokratičnem odločanju. Pravica, da si pri tem bedak.
Osebno ne verjamem, da bodo Britanci zaradi svojega izhoda neznosno trpeli - nenazadnje je zgodovinsko znana njihova „splendid isolation“, tudi do sedaj so predstavljali nek unikum znotraj EU, razen tega so v zgodovini prestali že kar nekaj takšnih obdobij, ko so bili prepuščeni zgolj sebi. A to je čisto njihova stvar in s tem ne bomo imeli nič več.
Kar se mene tiče ... Godspeed - till we meet again ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
