Tukaj ne govorim o pobojih drugače mislečih s strani vojaških zmagovalcev, čeprav se ti nedvomno dogajajo, temveč o tem, kar počnejo drugi, popolnoma običajni ljudje, ki niti niso povezani s katerokoli od bojujočih si strani. Sosedi, s katerimi so živeli popolnoma običajno in niti ne nujno v sporu, vstopajo v hiše, ki so jih posamezniki, mogoče zgolj začasno, zapustili in plenijo stvari, ki se v njih nahajajo. Mogoče celo prijavljajo ali, kot se je včasih reklo „denunicirajo“ talibanom sosede, ki so se jim zamerili na tak ali drugačen način, da bi se sami bodisi izognili lastni pogubi ali se prikupili zmagovalcem.
Zadeve niso nove in niti ne značilne za Afganistan. Od nekdaj so ljudje ob vojni pokazali svoje najslabše in hkrati svoje najboljše plati, ob tem bi si drznil trditi, da prve bolj kot druge. Kdorkoli si dela iluzije, da je to rezervirano za „necivilizirane“ narode ali neko daljno preteklost, se seveda bridko moti. Kar sem navedel zgoraj, velja tako za začetek druge svetovne vojne kot za njen konec, tudi na območju Slovenije. Še po vojni za osamosvojitev Slovenije, ki je v pretežni meri in po zaslugi dejstva, da je trajala zgolj kratek čas, ni bilo za spregledati (bil sem temu priča osebno), da se je marsikaj odneslo iz objektov, ki jih je zapustila JLA, marsikdo pa je imel dosti za povedati, kaj naj bi kak posameznik vse počel, da bi se prikrilo lastno delovanje. Marsikaj sem slišal takrat. Zelo jasno se spominjam tudi občutka negotovosti, preden sem odšel „na fronto“. Moja prva reakcija, ker sem pričakoval, da bo zadeva trajala dolgo (par let), da sem se šel ostriči in dvigniti vso gotovino iz banke. Ker sem bil na „pravi“ strani, kasneje nisem imel več skrbi, a zlahka si predstavljam negotovost „poražencev“. A v Sloveniji smo res imeli srečo, večjo kot se je zavedamo. Kljub temu pa so bila potrebna desetletja, da so se ponovno uredila nekatera pravna vprašanja tistih, ki niso bili na „pravi“ strani.
Zgolj par deset kilometrov južneje in kulturno ne tako oddaljeno so zadeve bile že bistveno drugačne. Mogoče najboljša knjiga, ki sem jo o tem prebral, je delo Slavenke Drakulić: They would never hurt a fly (Še muhi ne bi storili žalega). Ne toliko glede njene analize posameznih zločincev, kjer Drakuličeva, podobno kot Hannah Arendt v Banalnosti zla, pride do ugotovitve, da so te zločine storili sicer popolnoma običajni ljudje (in ne neke po naravi nemoralne pošasti), temveč bolj ugotovitve o ravnanju drugih ljudi, ki same zločine niso bili vpleteni. Tako so recimo sovaščani, ki niso nujno bili sovražni do pobitih, iz njihovih hiš odnašali televizorje, hladilnike in druge vrednosti. Pogosto z izgovorom, da pokojnim to tako ali tako ne škodi ali koristi, oz. zadev ne bodo več potrebovali. Tudi zaradi tega je kasneje o samih zločinih marsikaj ostalo neodkrito in še dandanes obstaja neke vrste zarota molka. Paralele je seveda mogoče vleči na marsikaj, tudi iz slovenske zgodovine.
Vojna pač pomeni konec prava, prav tako povojno dogajanje, preden se vzpostavi pravni red. Kaj vse in kje vse je mogoče (se opravičujem, ker se znova sklicujem na literaturo), dobro opiše zgodovinar Keith Lowe v knjigi Savage Continent (Divji kontinent), ki opisuje dogajanje v različnih državah Evrope neposredno po drugi svetovni vojni in brezpravje, ki je bilo takrat prisotno v večini držav.
Če kdo hoče opozoriti na vojno pravo, res je, obstaja, a tako, kot se spreminja narava vojnih spopadov, ki vse od druge svetovne vojne dalje nima več začrtanih jasnih meja med vojsko in civilno populacijo, tako se relativizira njegov pomen. Predvsem zaradi izjem glede odgovornosti največjih vojaških sil (nepriznavanje mednarodnih sodišč in podobno) in seveda razlogov, zaradi katerih se danes izvajajo vojaške intervencije. Vojne se, kot pravi eden izmed poznavalcev narave sodobnih vojska Sean McFate, privatizirajo in se s tem dodatno rahlja nadzor nad delovanjem oboroženih sil, profesionalizacija vojsk pa prepreči tudi odpor do nesmiselnih vojn, ker prebivalstvo ni več izpostavljeno rekrutaciji (Danny Sjursen), s tem pa se tudi izmika, podobno kot zasebni kapital nasploh, oblastnemu nadzoru.
Ob povedanem ni čudno, da so velikani filozofije prava pogosto imeli pred očmi prav izkušnjo nasilja, ki ga prinesejo spopadi med ljudmi. Vojna je tako postala miselni impulz pri iskanju bistva prava – Thomas Hobbes s svojo „vojno vseh proti vsem“, ki karakterizira „naravno stanje“, se nam prikliče kot prvi, a tu je še recimo Heglovo soočenje z bitko pri Jeni, pa nenazadnje Radbruchova formula, kot produkt razmišljanja po grozoti druge svetovne vojne.
Ko danes gledamo dogajanje v Afganistanu, bi si mogoče morali (ob pričakovanem in normalnem čustvenem odzivu) priklicati še misel o tem, kako hvaležni smo lahko za dobrino, ki jo predstavlja delujoč pravni red in pravna varnost, ki jo prinaša. Ob vseh pomanjkljivostih, ki jih ima v moderni družbi. In nenazadnje tudi, kako krhka je ta dobrina in kako zlahka se izgubi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
