Pravno gledano v teh primerih ni tako lahko določiti točko, kjer je napaka ali nezakonito delovanje policije že razlog za opredelitev takšnega dokaza kot nezakonitega in posledično za takšnega, ki ga je potrebno izločiti iz korpusa dokazov. Če pustim ob strani razliko med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opirati in tiste, ki jih je potrebno izločiti iz spisa, je najprej potrebno razumeti, da se v praksi le redko pojavijo eklatantne kršitve določil ZKP, še manj kršitve človekovih pravic oz. da bi šlo za zadeve, kjer bi bilo že na prvi pogled razvidno, da je bil nek dokaz pridobljen na nedovoljen način. Takšne stvari v veliki meri preprečuje tako delo tožilca kot tudi preiskovalnega sodnika. A tudi razpravljajoči sodnik pride vsake toliko do teh vprašanj in tukaj se, prav zaradi teh "predhodnih filtrov" hudič skriva v podrobnostih, kar je na določen način še težje.
Lažje je takrat, kadar se tak dokaz nahaja v spisu zato, ker v tistem času, ko ga je obravnaval preiskovalni sodnik ali IO senat v ugovoru zoper obtožnico, sodna praksa še ni oblikovala jasnega stališča, po domače, da Vrhovno sodišče še ni sprejelo sodbe, ki bi nudila argument avtoritete pri odločanju sodnika. Najhuje pa je gotovo takrat, ko se pojavi popolnoma nova procesna situacija, ker je bil uporabljen postopek, ki je bodisi novota ali pa je njegova operativna uporaba redka. Takrat je pogosto razpravljajoči sodnik tisti, ki bo tlakoval sodno prakso za prihodnje delo. In to je, verjemite mi, breme, ki ti ne da spati.
Ko se namreč giblješ v tem gozdu pravnih podrobnosti oz. bolje, dejstev, ki jih moraš pravno ovrednotiti je zakonsko besedilo zgolj napotek, ki je zaradi abstraktno splošne formulacije, vedno preveč ohlapen. Recimo, kot da bi ti nekdo rekel, da v gozdu hodi naravnost, pa boš prišel iz njega. To ti verjetno v gozdu ne koristi kaj dosti, saj ne veš niti tega kam naj greš, niti kako, zaradi povsod prisotnih dreves, hoditi "naravnost". Za vsako dejstvo in njegov pravni pomen je mogoče najti celo kopico argumentov, ki pomen spreminjajo tudi tako, da postavijo razumevanje zadeve na glavo. In ne navsezadnje, na koncu je vedno odločitev tista, ki nekemu argumentu podeli končno vrednost. Enostavno rečeno, v tem gozdu pač na neki točki moraš izbrati vsaj približno smer in stopiti na pot. In če to imenujemo poklicna hrabrost, bo kar držalo.
Hrabrost je namreč na neki točki potrebna, ker niti pravo niti zakon nikoli ne predstavljata popolne opore odločitvi. Na koncu je sodnik tisti ki pove, kaj je prav in po pravu, in to je tudi bistvo njegove funkcije.
Če temu rečemo strokovno utemeljena hrabrost, pa je pomembno vedeti, da je potrebna tudi njena človeška plat ali razsežnost. Ta je včasih bistveno težja.
Recimo, da sodiš oz. predseduješ senatu, ki sodi obtožencu, ki mu obtožnica očita kaznivo dejanje po 173.čl KZ - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let. Recimo, da je temelj in osrednji del obtožbe izjava privilegirane priče, ki ni bila pravilno poučena. Ko sprejmeš odločitev o izločitvi takšnega dokaza, si praktično obtoženega oprostil obtožbe, čeprav je bilo sicer dokaj jasno, da je dejanje storil. Zanalašč uporabljam primer kaznivega dejanja, ki pri ljudeh praviloma povzroči močan moralni učinek. Ali pa, policija s ponosom pokaže kilograme heroina, ki jih zaseže, ti pa moraš, zaradi napačno izdane odredbe državnega tožilca, izpustiti na prostost tiste, ki so evidentno kršili zakon, saj moraš izločiti, zaradi "sadeža iz prepovedanega drevesa" vse dokaze, ki so bili pridobljeni na njeni podlagi in še vse nadaljnje, ki so povezani z njimi in s tem izničiš mesece ali celo leta policijskega dela.
Nikar si naj kdo ne misli, da sodnik takšno odločitev sprejme zlahka, pa četudi ga reši spisa. Naj bo strokovna utemeljitev še tako krepka in jasna, je takšna odločitev lahko resnično frustrirajoča. Če jo spremljajo še zaničljivi pogledi javnosti in zadovoljen nasmešek obtoženega, toliko težje. Toda tukaj moraš v sebi premagati svojo lastno človeškost in njeno šibkost in to je, vsaj po meni, hrabro dejanje v tej, recimo temu človeški razsežnosti. Z njim moraš živeti naprej, tudi takrat, ko togo slečeš.
Kar pa najbolj jezi, je, kadar ugotoviš, da bi takšno izločitev dokazov preprečila drobna ali enostavna stvar, ki bi odpravila nejasnosti oz. napravila nek postopek zakonit brez sence dvoma. Včasih bi k temu pripomogel zgolj odločen "NE"!
A kaj, ko v današnji dobi polomljenih hrbtenic, to besedico tako težko slišiš.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
