V grobem gre za podobne situacije. Človek, ki je mojemu znancu bližnji, bodisi sorodnik ali sosed, je v odnosu do mojega znanca grob, mu grozi, ga nadleguje, pogosto preko mobitela, v nekaterih primerih je celo nasilen, pogosto iracionalen. Vse zaradi zadev, ki niso nujno predmet kazenske obravnave in bi se jih dalo reševati tudi drugače, na miren način.
Pri teh stvareh sem skrajno zadržan in če se le da, ljudi kar hitro napotim k odvetnikom, na policijo ali pristojne službe. Najprej zaradi tega, ker sem se v letih, kar sodim, naučil, da je poslušati eno stran in ji nato ustrezno svetovati, milo rečeno, težavno. Drugič zaradi tega, ker ljudem, niti če jim pojasnim, kako ravnati in kaj se bo v nadaljevanju zgodilo, v resnici ne pomagam kaj dosti. Vsekakor ne tako, kot so od mene pričakovali.
Gre za ljudi, ki so nekako povprečen del slovenskega prebivalstva, za katerega je po moji oceni značilno, da ni konflikten in da je usmerjen predvsem v lastno družinsko okolje. Če se le da, se ne izpostavlja in se po pravilu izogiba situacijam, ki so neprijetne in bi lahko vodile v spore. Predvsem bi ti ljudje (in priznati moram, da mi je njihov odnos blizu) imeli radi mir. V Sloveniji je bilo mogoče dokaj dolgo živeti tako, da nikjer nisi prišel v situacije, ki bi ta mir zmotile. Verjetno tudi zaradi tega, ker je sistem deloval, kot bi se računalniško izrazili, »v ozadju«. Danes si, pa če to želiš ali ne, izpostavljen vdiranju v mir domačega okolja vsak dan, če ne drugače, ker te kličejo razna podjetja in ti ponujajo takšne in drugačne zadeve (in mimogrede, to počnejo po mojem mnenju na robu, če že ne preko črte zakonitosti), tako da še zapiranje vrat in pretvarjanje, da te ni doma, ne deluje več.
Ljudje pričakujejo, da bo treba samo nekje podati prijavo (ali pa še to ne), pri tem ostati anonimen (čeprav so v zadevi edini oškodovanec), da se bo vse uredilo samo od sebe in se ne bo treba izpostaviti v odnosu do tistega, zaradi katerega so prijavo podali. Pričakujejo tudi, da se bodo zadeve hitro in učinkovito uredile. To seveda ni mogoče in čeprav institucionalno obstajajo načini, s katerimi se preprečijo posegi v življenje oškodovanca, tudi ti zahtevajo neko aktivnost in angažiranost, ki ni prijetna in ki te v odnosu do nasilneža razkrije.
Država ima res monopol nad fizičnim prisiljevanjem, ki ga udejanja na različne načine, najbolj očitno prek kazenskega prava. Vendar ne sme in ne more izključiti obeh oseb, ki sta v nekem konfliktnem odnosu. To bi bilo ne samo nepravilno, temveč v nasprotju s smislom prava. Je pa to seveda osebi, ki trpi nasilje drugega, težko dopovedati, kot tudi to, da nasilneža ni mogoče kar tako »zapreti in odstraniti«.
Najbolj frustrirajoče je, ko ti človek, potem ko si mu pojasnil, kako bodo zadeve tekle, reče, da je potem bolje, da vse skupaj pusti pri miru, ker da nima smisla (z obveznim dostavkom, da ni nič čudnega, da gre vse v maloro, in s kakšno krepko na račun pravosodja). Ne vem, zakaj je danes tako težko sprejeti, da ni vse »na en klik« in da določene reči, zlasti če zadevajo tudi drugega, potrebujejo primeren čas in način. Predvsem pa aktivnost na strani oškodovanca in njegovo pripravljenost, da se za odpravo težave, ki jo ima, tudi sam izpostavi.
Zadnje čase vedno bolj razmišljam, da bi bilo treba o tem, kako pravni sistem deluje, resnično aktivneje in širše obveščati in izobraževati, tudi zato, da se ljudje zavejo tako možnosti, ki jih imajo, kot tudi omejitev. Prepričan sem, da bi se našel ustrezen način, pa četudi predavanja v kakšnem domu krajanov ali gasilcev. Nekje je treba začeti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
