Kar zadeva delo, je pač tako, da če že nisi ravno popolnoma samostojen in ne ustvarjaš dobička zgolj zase, v bistvu prodajaš svoje sposobnosti in znanja, ker je zanje nekdo pripravljen plačati. Tu ni velike filozofije. Denar ali ugodnosti, ki izvirajo iz prodaje lastnega znanja in časa, porabiš za svojo eksistenco in eksistenco svoje družine. Če delaš nekaj, kar te razen tega še veseli ali zanima, je to zgolj bonus. Tako je pod črto. Vse ostale zadeve, ki se pletejo okoli tega, so zgolj ideološka navlaka, ki omogoča družbeno kohezijo. Če poistovetiš prodajo svojih sposobnosti in znanj s svojim življenjem, postaneš prej ali slej svojevrsten sociopat. V poklicih, ki terjajo še poseben osebni angažma, prekinitev delovne kariere pogosto povzroči izgubo smisla in precejšnjo travmo.
Ko dosežeš določeno starost, pogosto nisi več uporaben za delodajalca in to, kar si prodajal, ni več zanimivo. Tak poklic je recimo policist, kjer je vez s službo precej intenzivna in posameznik je že tradicionalno zavezan delovati kot policist tudi zunaj delovnega časa (glej npr. 27. člen Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)). Težave, ki nastopijo po prenehanju dela v tem poklicu, so precej znane in se jih lotevajo na različne načine, recimo z gradualnim zmanjševanjem delovne obveznosti ob ali pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev, s svetovanjem, z ustanavljanjem posebnih združenj ali klubov itn. – rešitve so različne in odvisne od posamezne države.
A to je seveda težava takrat, ko se takšne službe zapušča in odhaja v pokoj. Obstaja pa še pomemben del aktivnosti, ki bi bile potrebne že v času trajanja službe, da se sploh lahko zagotovi ustrezno delovanje. Zgoraj naveden poklic (in še nekaj je takšnih) uživa določeno stopnjo razumevanja, ker ga je pogosto mogoče prikazati s fizičnim naporom. Če se poskuša recimo utemeljiti beneficirana delovna doba policista, je enostavno pokazati sliko premočenega in premraženega policista, ki usmerja promet ali kaj podobnega. Javni odziv je zlahka ali pa vsaj ustrezno zagotovljen in to je ključno. Pa čeprav zgoraj omenjena možnost hitrejše upokojitve bolj izhaja iz čisto psihičnih naporov tega poklica – neprestanega soočanja s travmami ter konfliktnimi in stresnimi situacijami.
Ti aspekti posameznih poklicev sodijo v notranje dogajanje človeka, ki v naši družbi nekako še ni našlo ustreznega odziva. V razloge se tukaj ne nameravam spuščati, prepuščam jih zgodovinskim in sociološkim analizam. Pogosto je mnenje, da, če delaš v topli pisarni, tako ali tako ne smeš negodovati. A dejstvo je, da relativno novejše ukvarjanje z integriteto, kot zaželeno kvaliteto delovanja predvsem v javnem sektorju, temelji prav na notranjem dogajanju in razumevanju vloge, ki jo posameznik ima v takšnem sistemu. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintPK) opredeljuje integriteto kot „pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi“ (3. točka 4. člena ZintPK).
Temeljno razumevanje tega v naši družbi je seveda tipično slovensko – iskanje že ugotovljenih kršitev in ex post facto sankcioniranje storilcev korupcijskih dejanj. Gre za nikoli premagano prepričanje, da bo sankcioniranje samo po sebi generiralo strah pred takšnimi ravnanji. Poenostavljeno rečeno, ne gre za nič drugega kot za Slovenijo tipično stališče, da bo knuta, če se dovoljkrat uporabi, že dosegla, da se bodo ljudje upognili in spoštovali pravila. Svet seveda ne deluje na tak način, iskati je potrebno vzroke in proaktivno stopiti nasproti ravnanjem in razlogom, ki lahko povzročijo kršitve integritete. K slovenskemu stanju duha, če se mi dovoli malce sarkazma, lahko stopimo nasproti še z nečim, kar povzroči večje upoštevanje. Z nasveti iz tujine - ti se vedno bolj primejo, kot na lastnem zelniku zrasle rešitve.
In v tujini te zadeve jemljejo bistveno bolj resno. Globalna mreža za integriteto sodstva (Global Judicial Integrity Network) je tako pred kratkim za sodnike izdala študijo, v kateri je raziskovala povezave med dobrim počutjem in integriteto v sodstvu (Exploring Linkages between Judicial Well-Being and Judicial Integrity). Raziskava temelji na podatkih pridobljenih od 758 sodnikov iz 102 držav. Zanimiva pri tem je relativno visoka stopnja soglasja glede temeljnih problemov, ki vplivajo na dobro počutje sodnikov. 76 odstotkov izprašanih je mnenja, da ni dovolj časa za to, da se bi vzpostavljalo ali ohranjalo dobro počutje, 92 odstotkov jih je navedlo, da je za poklic pogosta izpostavljenost stresu, predvsem zaradi dobesedno ekscesne delovne obremenitve. Ob tem, da je duševno zdravje v sodstvu še vedno tabu (tako meni 69 odstotkov izprašanih) jih je kar 89 odstotkov navedlo, da so jim znani primeri, ko so kolegi doživljali stres in celo anksioznost. Pričakovano jih 83 odstotkov pravi, da v pravosodju glede tega ni ustrezne podpore in kar 97 odstotkov jih je mnenja, da bi bilo dobremu počutju nameniti več pozornosti. Pričakovano, vsaj zame, je bila večja izpostavljenost prvostopenjskih sodnikov [1].
Težave na tem področju niso zgolj osebne narave. Po mnenju udeležencev iz tega izvira slabša učinkovitost sodstva in sodne uprave (80 odstotkov), manjša kvaliteta odločitev in sodb (68 odstotkov), sledijo pa še: manjše zaupanje javnosti v sodstvo, slabši dostop do sodišč, manjša integriteta sodnikov in sodstva ter celo zmanjšana postopkovna pravičnost. Rešitve, ki se jih ponuja, so v ospredje postavile predvsem razumevanje in zavedanje o težavah, ki lahko vplivajo na dobro počutje in posledično integriteto sodnikov ter vzpostavitev ustrezne podpore.
Nobena posebna raziskava ni potrebna glede tega, da je potrebno poskrbeti tako za materialne kot nematerialne potrebe, ki bremenijo delovanje sodnega sistema. Obeti krize, vsaj pri meni, vzbujajo negativne občutke, da se bo k zadevam, ki bremenijo delovanje sodnikov, spet pristopilo na napačen način. Mogoče bi bilo dobro, da bi kdo kdaj pogledal na lestvico potreb, kot jo je zasnoval Abraham Maslow, da bi videl, kaj vse je potrebno, preden se lahko od posameznika sploh pričakujeta ustrezna sposobnost reševanja tujih problemov in etično ravnanje. Pri nas še dna lestvice, kljub odločitvam sodišč (sic!) nismo znali in zmogli udejanjiti.
Ob predstavitvi študije je bila v videu (glej povezavo), kjer so razpravljavci predstavili nekatere pristope v tujini (Avstralija, Karibske države), omenjena tudi joga, kot način premagovanja stresa in težav v sodniški službi. Ker je zgornji tekst absolutno preveč duhomoren, naj zaključim zgolj z vprašanjem, ki se mu nisem mogel upreti – ali jogo izvajati s togo ali brez ...
[1] With regard to the different categories of respondents, it can be observed that the vast majority of answers provided by first instance judges touched upon excessive workloads, growing backlogs, the lack of manpower and the pressure from management to finish more cases; študija str. 16.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
