Zanimivo je, kako deluje moj razum ob soočenju s takšno zadevo. Najprej določen občutek jeze, ker moram nekaj početi, kar me izmakne lagodnemu preživljanju časa. Nato pride do nekakšne analize možnih izgovorov, na podlagi katerih bi lahko breme prenesel na drugega ali se mu izognil. Šele potem aktivno iskanje mogočih odločitev in delovanje, ki zadevo razreši na takšen ali drugačen način. Včasih tudi tako, da zajamem sapo in upam na najboljše. Kakorkoli že, če delujem ali ne, za storjeno ali nestorjeno nosim odgovornost.
Včasih s svojim delovanjem ali nedelovanjem povzročimo negativne posledice - storimo napako in takrat to zelo "udari nazaj". Miselni proces poteka pri tem iz lastne podobe - ogledala, in nato preko iskanja krivca za neuspeh. A če smo za zadevo odgovorni je potrebno tudi posledice napačnega delovanje prevzeti nase. Če tega ni, potem nismo sposobni nositi odgovornosti, bodisi v poklicnem ali osebnem življenju. Plačilo za napačno delovanje, ki izvira iz lastne odgovornosti, je namreč njen sestavni del.
Eden takih primerov, ki mi ob tem pade na pamet, je bil povezan z odločitvijo v zvezi z neko kazensko zadevo, kjer je bilo že pred glavno obravnavo ugotovljeno, da je po vsej verjetnosti relativno zastarala. Ker je šlo za obsežno zadevo z večimi soobtoženci in seveda, ker je bila odločitev popolnoma na meni, sem se moral odločiti. Postopek sem ustavil, a nikakor ne s čisto vestjo. Kakor v prej naštetem primeru so mi skozi misli drvela vprašanja o tem, kaj storiti; ostati pasiven, nadaljevati in pustiti inštanci, da dokončno odloči o pravilnosti odločitve (pogosto razmišljanje) ali zadevo končati s sklepom. Skratka, po temeljitem razmisleku sem se odločil in zadevo ustavil. Vedel sem, da bo kakršnakoli odločitev deležna kritične presoje in tudi kritike, a za takšne odločitve sem imenovan.
Do posledic je seveda prišlo. Pritožbe sicer nihče ni podal in je zadeva postala pravnomočna, a sem dobil službeni nadzor. Zadeva, razen meni, kar nekaj časa ni dala spati niti predsedniku sodišča, in sem se, seveda tudi zaradi tega, še kako ukvarjal s tem ali sem postopal pravilno ali bi bilo drugačno delovanje boljše in seveda popolnoma človeško, kako najti drugega krivca za mojo odločitev ter kako se izogniti odgovornosti, če bi se ugotovilo, da je bila storjena napaka. A ni bilo druge, kot bi rekli, za svojo odločitvijo sem moral stati in to tudi sem.
Ena izmed »krutih« zadev pri delu sodnika je, ko ocenjujejo tvoje delo kolegi sodniki (tudi višji ali celo vrhovni sodniki), dati ne delujejo tako, kot je v naši družbi pogosto. Ker so navajeni razsoditi in stati za svojo odločitvijo, je čisto odveč računati, da bo nanje vplivalo to, ali si se komurkoli uspel prikupiti in podobno. Tudi prikriti ne moreš kaj dosti. Zame, ki sem na drugih delovnih mestih doživljal ocenjevanje po takšnem ključu, je bilo zato kar težko, ko sem bral nekatere ugotovitve v letni oceni mojega dela, ki milo rečeno, nikakor niso bile laskave. A ko sem zadevo prespal in ugotovil, da so pač objektivno ugotovili dejansko stanje, sem oceno sprejel kot posledico lastnega dela (ali nedela) in odgovornosti, ki ga to delo prinaša.
Zaenkrat so se navedene zadeve nekako iztekle, recimo temu dovolj ugodno. V siceršnjem življenju pa jih je kar nekaj, ki se niso, a o tem ne bom govoril. Za nekatere napake sem krepko plačal, za druge ne, pa bi moral. Vse plačane napake so me namreč ogromno naučile. Za tiste, ki jih nisem plačal, si tega ne bi upal trditi. Če dobro razmislim sem tam, kjer nisem prevzel odgovornosti za svoje delovanje, plačal največ. Upam, da se bom naslednjič, ko bom znova soočen s tem bremenom, tega najprej spomnil.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
