Tudi pri sodnikih se pojavlja dilema, do katere meje je njihova dejavnost v družabnih omrežjih še dopustna oziroma ali je sploh dopustna. Ne mislim podajati svojega osebnega mnenja o tej problematiki v našem prostoru. Menim, da je treba vsako razpravo o tem voditi z razumevanjem specifičnega konteksta slovenske družbe in da bo o tem gotovo še dovolj dobrih prispevkov.
Bom pa v nadaljevanju prikazal nekatera stališča, ki so se glede vprašanja, ali lahko sodniki delujejo na družbenih omrežjih, izoblikovala v ZDA. Priznati moram, da sem, ko se je odprlo vprašanje sodelovanja sodnikov na družabnih omrežjih, v brskalnik vtipkal »judges and social media«, in kmalu ugotovil, da so pristojna telesa v posameznih zveznih državah in tudi Ameriška odvetniška zbornica (American Bar Association - ABA) sprejeli že več stališč o tem. Po pregledu spletnih strani teh institucij sem naletel na dober članek Johna G. Browninga Zakaj ne bi bila prijatelja – sodnikova uporaba družabnih omrežij, objavljen v University of Miami Law Review. V njem so povzete skoraj vse odločitve, zraven pa je navedenih še nekaj primerov, ki so bili razlog za obravnavo te problematike. V nadaljevanju se opiram predvsem na ta članek.
Avtor na začetku navede nekaj statističnih podatkov o uporabi družabnih omrežij pri ameriških sodnikih. Tako je pri neki raziskavi 40 odstotkov sodnikov odgovorilo, da sodelujejo na družabnih omrežjih, 90 odstotkov jih je navedlo, da imajo profil na Facebooku, in 21 odstotkov, da uporabljajo LinkedIn. Večina sodnikov je označila uporabo teh profilov kot uporabo v zasebne namene, 35 odstotkov pa jih je menilo, da bi to lahko vplivalo na etiko sodniškega dela.
Avtor ugotavlja, da sta se glede delovanja sodnikov na družabnih omrežjih izoblikovali dve stališči. Po restriktivnejšem stališču sodniki ne bi smeli biti uporabniki družabnih omrežij ali pa bi bila ta uporaba bistveno omejena (razen tistih sodnikov, ki so na funkcijo izvoljeni – zanje bi bila dopustna spletna stran za potrebe volitev). Bolj popustljivo stališče se previdno strinja s sodniško prisotnostjo na družabnih omrežjih, vendar pa ji postavlja pomembne omejitve oziroma opozorila pri uporabi.
Uradno stališče št. 462 Ameriške odvetniške zbornice, izdano 21. marca 2013, navaja, da je lahko sodelovanje na družabnih omrežjih dobro sredstvo za ohranjanje dostopa javnosti in da pri pravilni uporabi sodniki ne kršijo zavez iz etičnega kodeksa. Pri tem je dodano opozorilo, da morajo biti pozorni, komu izražajo podporo, oziroma da se morajo tega (zlasti »lajkanja«) vzdržati pri kandidatih za javne funkcije. Če pa že izražajo zasebna mnenja o kakšnem kandidatu za funkcije, naj omejijo dostop do teh komentarjev. Stališče tudi poudarja, da morajo pri sodelovanju na družabnih omrežjih »ves čas ohranjati ugled sodniške funkcije in se izogibati neprimernosti ali videza neprimernosti v svojem poklicnem in osebnem življenju«, zlasti s pravilno izbiro, s kom se povezujejo ali kaj delijo na družabnih omrežjih. Zavedati se morajo, da njihovi komentarji ne ostanejo zgolj v krogu sodnikovih povezav, ampak so vidni širše. Zanimivo je tudi, da ABA nima negativnega stališča do tega, ali lahko sodniki sklepajo prijateljstva z odvetniki, vendar pa poudarja, da je razkritje te povezave potrebno le, če to zahteva kontekst (recimo pogostnost stikov, komentarjev itd., ki kažejo na tesnejšo povezavo med sodnikom in odvetnikom, tožilcem ali podobno).
Med stališči pristojnih teles v zveznih državah New York, Kentucky, Južna Karolina, Maryland, Massachusetts, Tennessee, Oklahoma, Ohio, Kalifornija, Florida, ki jih prej navedeni avtor na kratko opisuje, se mi zdita zanimiva zlasti dva pristopa. Pristojno telo Vrhovnega sodišča Ohia je tako postavilo prav konkretna pravila ravnanja, recimo:
- sodnik mora ostati dostojen pri vsakem komentarju, fotografiji ali drugi informaciji, ki jo deli po omrežju,
- sodnik ne sme imeti oporečnih povezav s posamezniki ali organizacijami, če bi takšna komunikacija spodjedala zaupanje v neodvisnost sodnega odločanja,
- sodnik na družabnem omrežju ne sme komentirati o zadevah, ki jih obravnava,
- sodnik na družabnem omrežju ne sme dajati pravnih nasvetov.
Prav tako je zanimivo razmišljanje Etične komisije Kalifornijskega sodniškega združenja o dejavnikih, ki jih mora sodnik upoštevati, preden se odloči za sodelovanje na družabnih omrežjih, in pri morebitnih razlogih za ukrepanje glede odvetnikov »prijateljev«, v zadevah, v katerih sodi. Ti dejavniki vključujejo na primer:
- naravo spletne strani, pri čemer je treba upoštevati, koliko osebnih podatkov vsebuje, in glede tega opredeliti odnos recimo med sodnikom in odvetnikom, ki se pojavljata na njej,
- število »prijateljev«, ki jih ima sodnik na družabnem omrežju – več ko jih ima, manjša je verjetnost, da bi se enemu izmed njih pripisoval vpliv nanj,
- sodnikovo odločanje za »prijatelje« – več ko jih sprejeme oziroma če sprejme vse, je manjša verjetnost, da lahko vplivajo nanj.
Edino moje osebno stališče, ki ga nameravam razkriti, je, da se sodobna družba oblikuje tudi prek družabnih omrežij. Mimo tega ne moremo in prav tako ne mimo dejstva, da sodniki niso zunaj družbe in oblik njenega delovanja. Po mojem prepričanju je treba družabna omrežja sprejeti in jih vključiti v formo našega delovanja – tako kot povsod je tudi tu treba zgolj izoblikovati pravila, kako v tej, virtualni realnosti delovati na način, ki se od sodnika zahteva tudi v resničnem svetu. Pred tem si nihče ne more zatiskati oči.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
