Moje stališče je namreč, da je pravo oblika komunikacije, ki v nekem družbenem prostoru omogoča, da ne prihaja do konfliktov. Pri tem je pravo vezano na zelo ozek katalog izraznega delovanja, saj zgolj prepoveduje, zapoveduje in dovoljuje, vse z relativno enoznačnimi posledicami. Pri tej komunikaciji je kazensko (kaznovalno) materialno pravo tudi najbolj striktno, saj praviloma uporablja zgolj dve komunikacijski možnosti in sicer prepoved in zapoved.
Zaradi tega sem izredno skeptičen do predpisovanja dejanj, ki nosijo za posledico kazensko sankcijo, pa tudi do predpisovanja nasploh. Predvsem in zlasti zaradi moči, ki se podeljuje našemu Leviatanu - državi na eni strani in ker na drugi strani odvezuje skrb za komunikacijo posameznikom. Ob tej skrajni, pravni obliki komunikacije namreč obstaja cel spekter običajne, ne-pravne komunikacije, nujno potrebne in življenjsko pomembne za razrešitev problemov, ki vsebinsko (še) niso zreli za prvo.
Kakšno leta je tega, kar so v vaški oštariji do mene pristopili trije sovaščani. Takšni krepki možakarji, z dlanmi v izmeri povprečne lopate in močnih rok, da bi kot Martin Krpan z lahkoto kobilico prenesli preko ceste. Potem, ko so prisedli in malce nervozno mencali, me je eden od njih le nagovoril. Povedal mi je, da imajo težavo z enim od vaških fantov, ki se je priselil pred kratkim in je tudi narkoman. Njih, tako so rekli, to ne moti, moti pa jih, da si očitno vbrizgava mamilo na šolskem dvorišču in je tam moč najti injekcijske igle. Sedaj jih je strah, da bi se njihovi otroci na te igle nabodli in staknili kakšno bolezen. Torej, jaz kot sodnik, bom gotovo poznal kakšno pravno pot, da bi se to lahko preprečilo.
No, sem dejal, najprej mi povejte, če ste se s fantom že kaj pogovorili o tem, ali pa z njegovim očetom. Ne, so mi odvrnili, veš, njegov ata je v neki stranki pa tudi sicer je na višjem položaju, pa si ne upamo. Nisem mogel verjeti, tukaj pred mano so sedeli trije možakarji, močni, pošteni in zaskrbljeni za varnost svojih otrok in kljub vsemu temu niso imeli dovolj poguma, da bi njim znanemu človeku povedali, da se ne strinjajo z njegovim ravnanjem oz. ravnanjem njegovega sina. Niti za ceno varnosti svojih otrok. Pa bi verjetno tak pogovor bistveno več naredil, kot karkoli drugega.
Kar je značilno, je dilema s katero se moramo soočati vsak dan in sicer, da moramo komunicirati, da bi preprečili bodoče konflikte. To seveda zahteva velik trud, a smo mu kos takrat, kadar se nam zdi cilj, ki ga zasledujemo vreden tega. Spomnite se, kako ste se počutili, ko ste starše prosili, da vam dovolijo iti zvečer ven, ali kaj podobnega. Vse je spremljal takšen nelagoden občutek.
V zgoraj opisanem primeru ne gre za nič drugega. Strah pred posledicami, ki bi lahko sledile in hkrati želja po varnosti otrok se spopadata v posamezniku in ga v določenih primerih dobesedno ohromita. Kot pri otroku, se seveda najprej poskuša doseči zaveznika v nekom, ki je dovolj močan, da bi podprl našo željo oz. nam pomagal priti do cilja. Pri otroku bodo to praviloma drug starš ali pa kakšna babica, tukaj pa so se možje odločili zaprositi za pomoč nekoga, ki je nad vsemi nami – državo. Ker najbolje bi bilo, da bi lahko zagrozili s policijo ali pa zaporom in s tem prestavili problem iz ne-pravne, običajne komunikacije, za katero bi morali v navedenem primeru poskrbeti možje sami, na nivo prava. Zakaj? Da bi bili možje razrešeni bremena potencialnega ustvarjanja in nato razreševanja konflikta, saj je bilo po njihovem to povezano z velikim tveganjem.
Toda v takem primeru prenosa problema na pravno raven se v razgovor vključi nekdo, ki jezika sploh ne razume, saj lahko komunicira zgolj s prej omenjenimi modusi. Tako cilj spet ni dosežen, komunikacijska možnost pa odpravljena, še preden se je sploh pojavila.
V državi, kjer se nosilci oblasti uklanjajo želji, da se komunikacijsko breme prenese na državo, in posledično poskušajo prevesti vsa možna razmerja v komunikacijski kod prava, prej ali slej pride do razdrtja običajnega, ne-pravnega komuniciranja, ki je bistveno bolj bogato in odprto za nianse.
In to me vrne na razmišljanje o razsežnosti oz. dometu kazenskega prava. Opredelitev nekega ravnanja kot kaznivega dejanja je, vsaj tako so me učili, "ultima ratio" ali skrajno sredstvo neke družbe. Kaznovanje takih ravnanj tudi ni namenjeno, pa naj se sliši še tako paradoksalno, potešitvi želja žrtev po bodisi povračilu ali poplačilu njihovega trpljenja. Sicer pa to vsaj bralci tukaj, veste.
V odsotnosti te subjektivne zadovoljitve/potešitve pa posledično seveda prej ali slej pride do (napačne) ugotovitve, da nekega neposrednega učinka pri uporabi tega sredstva v družbi ni bilo, ali pa se je po začetni učinkovitosti razblinil. Pride do povečanja kazni ali pa celo določitve novih, recimo temu protipravnih ravnanj. In glej ga, Kljukca, spet ne deluje.
Ko torej konflikti zaradi prelaganja odgovornosti njihove razrešitve na odtujeno državo popolnoma blokirajo delovanje državnih institucij, pa pride do spoznanja, da je potrebno vzpostaviti nekaj, kar bi preseglo ozke možnosti pravne komunikacije in že pridemo do iskanja alternativ reševanju sporov, ki pa prevedeno ne pomeni nič drugega kot to, da se poskuša spet vzpostaviti tisti osnoven, širok in bogat komunikacijski prostor.
In smo spet tam, kjer se je zgodba začela. Vprašanje pa je, ali se ljudje sploh kdaj kaj naučimo. Recimo tega, da moramo, ko se nam zdi, da bo ravnanje nekega posameznika povzročilo škodo, to slednjemu tudi jasno in glasno povedati. Ko boste naslednjič molčali, ko bo sosedov (ali pa vaš) fante na primer divjal po vasi z motorjem in vas bo strah zanj ali za druge, razmislite o tem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
