Ko se pripravljaš na glavno obravnavo moraš upoštevati tudi to, da sodiš na Okrožnem sodišču v senatu, ki ga sestavljata bodisi dva ali pa celo trije sodniki porotniki. Vsaka sprememba senata tekom glavne obravnave namreč pomeni, da se mora sojenje začeti znova (311. člen Zakon o kazenskem postopku (ZKP)), kar je lahko včasih, milo rečeno zelo nadležno, pa čeprav lahko po določbi navedenega člena določene izjave in dejanja ne izvedejo na novo, temveč se zgolj preberejo izpovedbe oz. zapisniki. Tako je najbolje, da poskrbiš tudi za to, da so isti porotniki, ki so sodelovali na začetku glavne obravnave, prisotni do konca.
Pravzaprav moram priznati, da me sodniki porotniki vedno znova presenetijo s svojo pripravljenostjo sodelovati, včasih v zelo dolgotrajnih zadevah. Prihajajo iz različnih okolij in tudi dokaj oddaljenih krajev. Tudi izobrazba je zelo različna; od delavcev do visoko izobraženih ljudi. Nekateri zaradi dela na sodišču oz. zaradi sodelovanja pri sojenju trpijo kar precej nevšečnosti pri delodajalcih, kar sem nekoč že omenil. Kljub temu pogosto pridejo celo na telefonski klic, tik pred obravnavo, kadar kdo od njih zaradi bolezni ali drugih razlogov ne more priti.
Zanimivo je tudi to, da mi do sedaj še nihče ni odrekel pripravljenosti, da se v nekaterih odmevnih primerih, kjer so prisotni mediji, pustijo tudi posneti, kar je recimo pri "poklicnih" sodnikih prej izjema kot pravilo. Sam namreč snemanje izrecno dopuščam, kadar seveda za to obstaja dovoljenje Vrhovnega sodišča (glej 20. člen Sodnega reda), ker menim, da sem to na določen način dolžan ljudstvu, ki me je postavilo na to funkcijo in sem (oz. naj bi bil) tudi zato ustrezno plačan. Sodniki porotniki seveda svojo funkcijo opravljajo kot častno funkcijo, z minimalno nagrado in kritjem nekaterih stroškov. Zato je ta njihova pripravljenost toliko bolj presenetljiva.
Tudi sicer se je, vsaj meni, pokazalo sodelovanje sodnikov porotnikov kot zelo koristno. Če pustimo ob strani, da je sodelovanje državljanov pri sojenju pomembna lastnost demokratične ureditve, je tudi pri praktičnem delu sodnika (seveda lahko govorim zgolj zame) sodnik porotnik tisti, ki včasih s čisto zdravorazumskim vprašanjem zadane žebelj na glavico. Kot predsednik senata si namreč v prvi vrsti okupiran s pravnimi, še zlasti procesnimi vprašanji in se je včasih težko odmakniti izven njih. Takrat je njihov prispevek res dragocen.
Pomembno mi je tudi njihovo sodelovanje pri določanju višine kazni. Zlasti starejši sodniki porotniki imajo prav neverjeten čut za primerno sankcijo, pa tudi za razumevanje in oceno tako olajševalnih kot tudi oteževalnih okoliščin. Debate okoli tega so pri odločanju senata pred razglasitvijo sodbe lahko prav zahtevne, da ne rečem živahne, in zanimive.
Osebno se mi zdi, da je kljub navedenemu, odnos do sodnikov porotnikov pogosto malce mačehovski, kljub temu, da so tako v svojih pravicah kot tudi svojih dolžnostih izenačeni s sodniki (glej 187. člen Sodnega reda). Dejstvo je, da je ob večjem številu sodnikov in večjem številu obravnav, tudi vedno več dela za sodnike porotnike. Njihovo število se ne povečuje, oz. kot so mi povedali nekateri, ki so že dolgo v tej funkciji, se celo zmanjšuje, kar pomeni, da so večkrat na sodišču, čemur pa morajo prilagoditi tudi svoje osebno in poklicno življenje.
Za sam sodni sistem so, glede na to, da si Slovenija ne bi mogla privoščiti "pravega" porotnega sojenja, pomembni in pravzaprav nepogrešljivi. Ker pa se jih pri delu pravosodja pogosto spregleda, menim, da jim je potrebno izkazati dolžno spoštovanje. Naj bo ta kolumna namenjena temu
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
