Ne nazadnje, čeprav je pot čez Balkan že desetletja ena bolj uporabljanih poti za migrante iz bližnjevzhodnih držav, so prav zaradi te tradicije države na tej črti dokaj dobro pripravljene za ustrezno institucionalno odzivanje. A očitno je, da je kombinacija učinkov od množičnega pritiska na južne meje Evropske unije, oslabitve represivnih organov, ki za takšne razsežnosti migracij ne morejo več uporabljati sredstev, ki bi bila še družbeno sprejemljiva, do učinkov, ki jih je na javno mnenje imelo delovanje medijev, povzročila, da je dogajanje mnogo bolj stihijsko, kot si je bilo mogoče predstavljati še pred nekaj meseci.
Pri vsem skupaj je pozitivno le to, da se je javnosti zelo jasno postavilo pred oči, kakšne grozovite posledice imajo lahko ilegalne migracije. Pomembno je tudi spoznanje, da migracijska politika s širjenjem Evropske unije ni nekaj, kar smo učinkovito preložili na grbo držav na njenem robu, daleč od oči in s tem tudi od srca. Dejstvo je namreč, da čustva, ki jih sprožajo takšni dogodki, pomenijo močan pritisk na politiko.
In prav čustva, ki so bila do zdaj pretežno usmerjena proti priseljencem, so dobila močan kontrapunkt. Vsaj za nekaj časa oziroma trenutkov so potihnili komajda prikriti ksenofobični in celo rasistični glasovi, ki so v zadnjih letih, pa če si to priznamo ali ne, v družbenem diskurzu postajali vse bolj sprejemljivi. V tem kratkem času so se, kot je marsikdo končno zaznal, razkrili kot neskladje med proklamiranimi in resničnimi vrednotami nosilcev teh glasov. A glede na temno privlačnost takšnih idej je vsak premor dragocen in ga je treba izkoristiti.
Bojim pa se, da bo ta nedvomno pozitivni moment prav kmalu izzvenel, vsekakor pa pred resnim razmislekom, kako in predvsem zakaj aktivneje pristopiti k reševanju problema migracij. Razlogov za moj pesimizem je več.
Najprej je treba ugotoviti, da ne gre za enkratni dogodek, zato ni jasno, koliko časa se lahko ohrani spontani aktivizem, ki je državne ustanove in nevladne organizacije vsaj za nekaj časa razbremenil oziroma jim olajšal delo. Drugič, kar je še pomembnejše, za zdaj ne vidim – ali pa ni dobro predstavljeno – aktivnosti, ki bi zmanjševale strah prebivalcev držav, v katere tujci prihajajo. Tako je po mojem premalo informacij o tem, koliko gre za začasne ukrepe (pri tem se mi zdi prav glede beguncev iz Sirije pomembno poudariti dejstvo, da gre za ukrepe za časa trajanja vojne) in koliko za trajno delovanje na področju migracij. Še bolj se mi zdi problematično to, da še ni kakšnih bolj »out of the box« razmišljanj oziroma idej, ki bi izhajale iz ugotovitve, da s klasičnimi pristopi tega dogajanja ne bo mogoče ustrezno rešiti.
Še več, Nemčija izrecno navaja, da bo nekatere države štela za tako imenovane varne tretje države. Prav ta trik je po moji oceni močno pripomogel k sedanji situaciji. Pred kakšnimi desetimi leti je razmišljanje šlo vsaj v smeri, da bi točke odločanja, recimo o statusu begunca, prenesli na ozemlja zunaj Evropske unije, kar bi omogočilo popolnoma legalno potovanje v Evropsko unijo. Tej ideji sem takrat – priznam – nasprotoval, danes pa na kaj takega, čeprav bi bilo bistveno bolj utemeljeno, še čakam. Da o integracijskih in reintegracijskih politikah, ki nikoli niso bile prav priljubljene, sploh ne govorim.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
