Temu sledijo resno zadovoljni obrazi predstavnikov policije na tiskovnih konferencah in prizori lepo na mizi zloženih drog, orožja, denarja itd. Nato imajo mediji dovolj snovi, da preučujejo in prikazujejo vse možne povezave ozadja itd. itd.
Toda, verjetno je le majhen del javnosti, ki se zaveda, da se pravo delo šele začenja. Na žalost, da je to šele začetek in še zdaleč ne konec ne razumejo v celoti niti tisti, ki so, kot se temu reče “realizirali” zadevo.
Seveda imam skrajno razumevanje za policiste in kriminaliste, (kako ne bi, saj sem sam kar nekaj let opravljal ta posel), in si predstavljam, da so po nekaj mesecih ali celo letih dela na zadevah, srečni, da se je stvar končala. A temu pač ni tako, pravo “težaštvo”, da poslovenim ameriško frazo “hard work” je takrat šele pred vrati.
Namreč, zadeva, ki je bila na ravni dejanskega delovanja, akcije, se mora takrat pretvoriti v delo, ki se zelo razlikuje od zbiranja informacij in policijskega delovanja. Potrebno je na poseben strokoven način predstaviti in opredeliti vse, kar je pomembno za začetek kazenskega postopka, predvsem, kot so nas to na faksu lepo učili, artikulirati, konkretizirati in individualizirati podlage za to, da se lahko zadeva, recimo temu, splovi v formalizirane vode kazenskega postopka.
Pri težkih kaznivih dejanjih se tako takšno delovanje zahteva pri odločanju o tem, ali se zoper nekega osumljenca odredijo vse vrste omejitve prostosti od pridržanja do pripora. Zahteve za odreditev pripora so namreč velike in težke, kar je seveda pravno popolnoma logično, saj se posega v pravice nekoga, ki še ni bil spoznan za krivega. Zato ne zadostuje zgolj utemeljenost suma, temveč morajo biti podani tudi, kot to pravimo, priporni razlogi, ki takšen poseg opravičujejo.
Ni moj namen, da bi sedaj pojasnjeval zahteve iz 201. člena ZKP in pojme kot so koluzijska in iteracijska nevarnost, a dejstvo je, da dokazovanje teh pripornih razlogov nikakor ni mačji kašelj. In še več, nobena akcija, nobena videna dejstva (modre lučke, marice in lisice), našteta na začetku, ne predstavljajo sama po sebi tistih, ki bi na utemeljenost odreditve pripora imela kakšen učinek.
To govorim predvsem zato, ker se je v zadnjem času začelo prav čudno gledati na to, kako sodišče odloča že o priporu. Ob zadnji odmevni zadevi, se je celo izpostavilo ime neke sodnice in se spraševalo, če je odločitev senata, ki je odločal, povezano in namenjeno recimo temu »torpediranju« dela tožilstva, skratka, da se v ozadju nekdo celo gre neke politične igrice.
Pa je resnica zelo drugačna in bi moralo biti predstavljeno tudi to, da o ugovorih in nestrinjanju odloča poseben senat, ki ga sestavljajo trije poklicni sodniki, kar je v strokovnem smislu »najmočnejša« zasedba na prvi stopnji (»razpravljajoči« veliki senat ima dva poklicna sodnika), prav zato, da je zagotovljen čimbolj kvaliteten vpogled v to, ali je, kot to zahteva 2.odst. 202. člena ZKP pripor odrejen na pravilen in zakonit način in če ne drugega, predvsem, da je določno povedano »zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna«.
Sam nikoli nimam dvomov o tem, da postopek povezan z odreditvijo ali odpravo pripora ne poteka tako, kot je treba. Še najmanj, da bi se v tem postopku igralo kakršnokoli politiko. Je na razpolago absolutno največ kontrolnih mehanizmov, ki take zadeve preprečujejo. Zato je delo sodnikov ob preučevanju takih zadev še posebej skrbno.
V javnih reakcijah gre, po moji oceni, preprosto za nekaj, kar je naši, očitno temperamentni, da ne rečem kaj hujšega, naturi, malce manj razumljivo. Iz z andrenalinom prepojene policijske akcije, se namreč »zadeva« prenese v racionalne – razumske in seveda zato umirjene okvire prava. V teh pa je potrebno delovati z močjo argumenta, ki je seveda drugačna vrsta moči. Ta moč pa v naši družbi še ni našla svojega pravega položaja.
Nekako to, kar sem povedal, spominja na nekaj, kar se bo sedaj začelo odvijati tudi na nekem drugem terenu, kaj ne?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
