Do sedaj sem že nekajkrat pisal o odhodu članov mojega „teama“, kot rad imenujem trojico, v kateri delujem – strojepiska, strokovni sodelavec/ka in sodnik. Vsak dosedanji odhod mojih sodelavk je bil povezan z dvojnimi občutki. Praviloma je šlo za napredovanje in odhod na boljše delovno mesto. S sodelavkami sem leta, v katerih smo bili skupaj, dobro deloval, stkali smo dobre delovne odnose, zato sem bil zadovoljen, da jim je uspelo napredovati. Ta občutek je bil, kljub občutku izgube, ki jo je odhod predstavljal za moj „team“, prevladujoč.
Tokrat, ko je odšla moja zadnja strojepiska, tega pozitivnega elementa žal ni bilo. Kolegica je, vsaj kolikor sem to uspel razbrati, ocenila, da je delo prenaporno. Za razliko od ostalih je odšla, ne da bi sam v resnici izvedel za vse razloge, ki so privedli do njene odločitve. A tako pač je, kljub vsemu gre za delovno razmerje, kjer naši osebni motivi in počutje ne igrajo prevladujoče vloge. Važno je zgolj delovanje, ki mora dosegati zahtevane rezultate in spoštljiv odnos - kar je več, je zgolj bonus.
Težava pri tem je že okoliščina, da zamenjava kadra vedno pomeni določeno obdobje, ko se je potrebno prilagoditi drug drugemu, pogosto tudi uvesti človeka v delo in podobno. Te zadeve otežijo že tako zapleteno delovanje pri organizaciji izpeljave sodnih postopkov. V mesecu juniju, ko vse zadeve dobesedno drvijo, ker se stremi k temu, da se zaključijo pred sodnimi počitnicami, je to še posebej izrazito. V sedanjih okoliščinah, kjer na delo še vedno vplivajo elementi, ki so v času epidemije delo skorajda onemogočali, je logistika, ki jo sodnik potrebuje, še posebej pomembna. In ta je praviloma v rokah sodnega osebja - brez njih bi bilo naše delo skorajda nemogoče.
Že nekajkrat sem opisal, kako pomembno delo ima sodno osebje. Že sama manipulacija s sodnimi spisi terja ogromno, čisto fizičnega, dela. Prenašanje in hramba spisov, zaradi posebnosti sodnega spisa, kot elementa našega pravnega sistema, ni enostavna stvar. Da bi slehernik to razumel, bi moral pogledati v naše pisarne z vpisniki. Še najbolj spominjajo na tisto znamenito skladišče v filmu Indiana Jones in skrinja zaveze, le da so namesto zabojev zloženi kupi spisov.
Vsak od sodnikov ima v obravnavi več kot 100 zadev, dostop do spisov oz. „vpogleda“ v njih imajo po zakonu različne osebe, zato spisi dobesedno fizično krožijo po zgradbi in izven zgradbe sodišča. In tu govorim samo o prenašanju in hrambi nekaj tisoč map, ki vsebujejo listine, pomembne za sodno odločanje. Nič čudnega, da so naši kurirji praviloma zelo mišičasti dedci.
Strojepiska, ki ima formalno, kot zapisnikar na kazenskem oddelku, v Zakonu o kazenskem postopku opredeljeno vlogo (recimo 79.člen ZKP), ki je celo podvržena pravilom o izločitvi (44.člen ZKP), igra pri tem ekstremno pomembno vlogo. Ker sem o vsem, kar opravlja, že večkrat pisal, se na tem mestu ne bom ponavljal. Nekje sem že zapisal, da bi bil izraz poslovna tajnica verjetno bolj ustrezen, vsekakor pa je daleč od „tipkarice“, ki bi zgolj mehanično zapisovala zadeve na pisalni stroj. Po pravici povedano, je to še najmanj pomemben del njenega dela.
Zakaj to navajam? Ko sem seveda pobaral, kakšni so obeti za novo, lastno strojepisko, je bil odgovor, da bo težko. Na razpise se namreč čisto enostavno ne prijavljajo, odpovedi pa so številne. Temu se pravzaprav ni za čuditi. Ne samo, da je delo ekstremno zahtevno, napake lahko povzročijo hude zaplete. Recimo, napačno poslano vabilo lahko povzroči preložitev glavne obravnave, kar je lahko hudo draga stvar, celo resen pravni problem. Plačilo pa je, roko na srce, mizerno. Plača strojepiske je opredeljena z 22. plačnim razredom, kar pomeni cca. 780 EUR neto. Da se še sploh kdo prijavi na to delovno mesto, je tako pravzaprav čudež. Vem, da že nekaj let potekajo aktivnosti, da bi se to popravilo, a pravosodje je, kar se tiče plač, recimo temu, zadržano (zaradi sodniške, z etičnim kodeksom zapovedane zadržanosti, kaj več ne bom rekel).
Se bodo seveda našli tisti, ki bodo ob branju tega rekli, da takšno sodno poslovanje ne ustreza več možnostim sodobnega časa. Spisi v fizični obliki, vabila po pošti, pa kje vi živite, slišim komentarje... Ne rečem, da se na tem področju nič ne spreminja, daleč od tega. Sodstvo je v zadnjem desetletju na tem področju naredilo res ogromno, večina v gospodarstvu pozna „digitalizirane“ postopke na področju izvršb in še marsičesa. Spremembe ZKP so v zadnjem času omogočile tudi izvedbo narokov na daljavo (glej npr. 304.a člen ZKP) pa tudi določene načine elektronskega poslovanja (npr. 117.a člen ZKP). Dejstvo je, da tudi na sodišču, kjer sem zaposlen, naše, tehnološko naprednejše in prodornejše vodstvo skrbi za napredek, recimo s programom za prepoznavanje govora, ki zvočne posnetke avtomatsko zapiše. Včasih se čudim, kaj vse so uspeli v zadnjih letih, z lastnim entuziazmom narediti in kakšne možnosti vse obstajajo. Upam, da se jim bo to obrestovalo in ne bo ostalo pri alanfordovskem principu le: „Jedno veliko Hvala i tapšanje po ramenu“.
A kljub temu, vloga strojepiske se s tem ne spreminja kaj dosti, se kvečjemu povečuje, še zlasti pa se povečujejo kvalitativne zahteve za to delovno mesto. Podobno kot pri medicinskih operativnih posegih zdravnik, tako tudi sam med sojenjem potrebujem nekoga, ki skrbi, da je vse pravilno zabeleženo in vse odredbe, ki jih dam, tudi ustrezno izvršene. Sam imam čisto preveč dela s tem, da se osredotočam na izvajanje dokaznega postopka (zasliševanje, poslušanje, skrb za disciplino na obravnavi) in seveda na pisanje obrazložitev sodb in sklepov, ki so zaradi specifik našega sistema, postale dobesedno fetiš za udeležene v postopku in to na vseh ravneh. Če pustim ob strani, da to vlogo zapisnikarja, čisto enostavno, zahteva Zakon o kazenskem postopku.
Nekaj se bo pač moralo spremeniti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
