Vsak ta spis me spomni na marsikaj, in tega, ki je med zadnjimi tukaj, si ogledam s spomini skorajda sedmih let ...
Predstavlja dogodke in njihova znamenja - madež krvi na cesti med Šentjurjem in Ponikvo, izmenjavo paketka s heroinom nekje v mestnem parku, zlomljeno steklo na oknu stanovanjske hiše nekje v okolici Celja, pretep med policisti in opitimi nekje pri Hotunjah, ki se konča s telesno poškodbo, škodo, ki jo je utrpel podjetnik pri poslu z goljufom, modrice na zakonskem partnerju, padec delavca iz delovnega odra in spet prometno nesrečo nekje pri Ostrožnem, paket konoplje, skrit v hiši v okolici Velenja, trupla, rane, poškodbe takšne in drugačne ... Nikoli zaključen krog dejanj, ki končajo v njemu podobnih ...
Predstavlja občutke in čustva vpletenih v dogodke in posledice - bolečino matere in bližnjih ob prometni nezgodi, strah otroka, ki drhti zvečer v postelji in upa, da ga tega večera ne bo obiskal, občutke policista, ki teče za vlomilcem, brezup narkomana in njegov neubranljivo željo po „šutu“, jezo in ogorčenost ogoljufanega ... in željo po zadoščenju, ki bo vedno prepozno.
Predstavlja dogodke in znamenja dela mojih kolegov ter sodelavcev - predstavlja delo policista, ki v deževni noči meri na kraju prometne nesreče, preiskovalnega sodnika in tožilca, ki skušata tragedijo spraviti v suh pravniški jezik, predstavlja delo policista, ki spiše kazensko ovadbo in drugih, ki zbirajo obvestila. Predstavlja delo vpisničarke, ki spisu podeli „rojstno“ številko, predstavlja poštarja, ki dostavi vabila in druga pisanja vpletenim, predstavlja zasebnega vročevalca v zakajenem avtomobilu, ko čaka na nekoga, da mu zadevo vroči ... predstavlja luč na pisalni mizi, kjer tožilec piše obtožbo in zmahano torbo zagovornika, ki ji ugovarja.
Ko spis pride do mene, je v njemu delo in tudi del življenja, več deset ljudi, več deset usod.
Nato predstavlja moje delo in moje občutke, ki se prepletajo z življenji in delom drugih - delo strokovnih sodelavcev, ki spis pripravljajo, senat sodnikov v sejni sobi, misli in priprave na obravnavo, tudi kavo na terasi ob štirih zjutraj in odsotnost misli, ki se vračajo k spisu, medtem ko se otroci igrajo in upaš, da se njihova usoda nikoli ne znajde v kakšnem, štiriurne vožnje domov v snegu, pogovore s kolegi, ko naletiš na težave, trenutek, ko si se odločil in razglasil sodbo, stisko vpisničarke, ki je spis založila, predstavlja ponos ob potrjeni sodbi in jezo nase (no, ne samo nase), ko je razveljavljena, pred tem pa še delo poročevalca in misli ter izkušnje senata na „Višjem“ ali včasih „Vrhovnem“, odslikane v sodbi ali sklepu ... In prispevek moje zapisničarke, katere delo ne morem prehvalit ... Predstavlja vse to in še več impresij življenja in dela sodnikov, tožilcev, odvetnikov in še koga.
Predstavlja stotine opravil in korakov, preden napišeš končne odredbe in se vrata celice zaprejo ali ko usoda nekoga zapusti kazenski spis, ker je oproščen vseh obtožb ... In še se vrača tja, kjer je nastal in k tistim, katerih delo predstavlja, dokler nekoč ne najde svoj spokoj v arhivu ... Če hočem ali ne, vedno ostane del mene, mojih misli in odločitev ... v dobrem in slabem ... Vsak spis je tudi nova šola vseh vpletenih, šola o življenju in o delu, ki ga opravljamo. Vse to, približno sto krat na leto ...
Te dni bom zaprl svoj zadnji kazenski spis v Celju - in v njem spet pustil tudi del sebe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
