Najprej glede vrstnega reda zadev in zakaj določene zadeve obravnavamo prej in nekatere spet kasneje. Najprej nas k temu zavezuje pravna ureditev poslovanja sodnika od Zakona o sodiščih, Zakona o sodniški službi, Sodnega reda in postopkovnih predpisov (v mojem primeru zlasti Zakon o kazenskem postopku). Določbe glede vrstnega reda zadev so se spreminjale tako po aktu, kjer so bile urejene, kot po sami vsebini, sedaj je recimo v Zakonu o sodiščih določba 13.a člena, nekako v ospredje postavlja prednostne zadeve, glede drugih pa, da sodnik „lahko upošteva, poleg časa pripada zadeve na sodišče, tudi vrsto, naravo in pomen zadeve“. Gre za spremembo, ki jo je terjal čas in je nadomestila relativno togo gledanje, ki je temeljilo na striktnem spoštovanju vrstnega reda pripada. Vse lepo in prav, a ne gre spregledati, da Zakon o sodniški službi še vedno vsebuje določbo 81. člena, ki kot dejanje, ki pomeni kršitev sodniške dolžnosti oziroma neredno opravljanje sodniške službe, navaja tudi „kršitev z zakonom in sodnim redom določenega vrstnega reda oziroma prednostnega obravnavanja zadev“. Čeprav ne sodi med težje kršitve, pa vendarle predstavlja okoliščino, ki je lahko problematična na številnih nivojih, tudi pri sodniški oceni.
Da bi razumeli postopanje sodnika, je potrebno torej izhajati najprej iz tega pravnega okvirja. Če to razumemo, vidimo, da bo sodnik gotovo največ pozornosti namenil prednostnim zadevam. Glede tega seveda ni vse vedno „jasno kot beli dan“ in prav pred kratkim je bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča (I Ips 44042/2017 z dne 15. aprila 2021), ki se je ubadala s tem, katere zadeve je bilo sploh mogoče soditi v času, ko je zaradi ukrepov v zvezi s COVID-19 sodišče delovalo v modusu „sodnih počitnic“ (83. člen Zakona o sodiščih). Sem je recimo sodilo vprašanje, kaj velja pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, saj je bila mogoča tudi interpretacija, da med nujne zadeve na podlagi 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS (druge zadeve, za katere tako določa zakon) v zvezi 143.c členom ZKP, spadajo tudi kazenske zadeve, v katerih se obravnava kaznivo dejanje zoper gospodarstvo.
Vrhovno sodišče se je izreklo zoper takšno stališče in s tem razčistilo dilemo, ki je bila med sodniki prve stopnje prisotna že od same spremembe ZKP, ki je za gospodarske zadeve uvedlo prednostni režim. Da bo razumljivo tudi za tiste, ki se s temi zadevami ne ukvarjajo; takoj, ko je bilo to sprejeto v ZKP, so nekateri prvostopenjski sodniki že hoteli, da bi te gospodarske zadeve, zlasti poslovne goljufije (228. člen KZ-1) sodili med sodnimi počitnicami. Spomnim se poskusa moje kolegice v Celju, daleč nazaj, ki pa ga je tamkajšnje Višje sodišče zavrnilo. Okoliščine delovanja sodišča v razmerah „COVID odredbe“ Vrhovnega sodišča je te tendence ponovno obudilo in so sedaj dobile svoj epilog.
Zakaj to pojasnjujem? Da se bo razumelo, da so sodniki iskali rešitve, da bi lahko kljub omejitvam obvladali svoj „pripad“. Zato so poskušali najti načine, kako spraviti skozi, razmeram navkljub, vsaj nekaj zadev, da ne bi bili soočeni s tem, da ko se to obdobje konča, pisarne popolnoma zatrpajo nerešeni spisi. Ne gre za vprašanje kršenja prava, gre za različne interpretacije, ki so v pravu pogoste in, ki jih je pač potrebno avtoritativno razrešiti s sodbami najvišjega sodišča. Lahko bi se to sicer rešilo že vnaprej, a zakaj se to ni zgodilo je seveda vprašanje zase in bi terjalo neko drugo razpravo.
A zakaj so se sploh posamezni sodniki odločili za to pot? Specifika dela sodnika je v tem, da je znotraj državnega aparata, neke vrste samostojni podjetnik. Podobnost z njim je zlasti v tem, da nihče drug ne more končati njegovega dela, z izjemo premestitve, razrešitve in smrti. Zadevo dobi po pravilih o pripadu (zakoniti sodnik) in je, dokler opravlja svojo funkcijo, ne more reševati nihče drug. To pomeni, da vse bolniške odsotnosti, dopusti in podobno povzročijo, da te po njih še vedno čaka kup spisov oz. zadev, ki jih moraš končati. Enako je s to epidemijo – zadeve, ki se niso mogle reševati, so pač čakale, kar je pri vsakem od nas povzročalo - milo rečeno - nelagodje. Že tako ali tako se, brez vseh do sedaj naštetih problemov, zaradi fluktuacije kadra obravnavanje zadev pogosto popolnoma zameša. Nek sodnik odide recimo na Višje sodišče ali kam drugam, spisi se ponovno predodelijo in tako na program pride spis sedaj bivšega kolega, ki je nujen, grozi zastaranje ali kaj podobnega. To nujno podre shemo, ki si si jo vzpostavil in načrtoval mesece, zbiral vročilnice, rezerviral dvorane, da bi ja bilo vse po „reglcih“ in tako naprej.
Pri tem je potrebno razumeti, da se delo sodišča lahko abruptno zaustavi – obravnave se prekličejo, obvesti se stranke in to je to. A zagnati delo sodišča ponovno je popolnoma druga zadeva – potrebno je poslati vabila, najti razpravno dvorano in ustrezni termin, razporediti ponovno vse in zagotoviti dovolj časa za pripravo zagovornikom in drugim. Ob znanih slovenskih „posebnostih“ v zvezi s sprejemanjem priporočenih pošiljk in ne ravno navdušenjem obtoženih za udeležbo na naroku, je to prav posebne sorte početje. Na nek način imamo „srečo“, da je bil pri odvetnikih med epidemijo opazen upad zaslužka in je to povzročilo večjo pripravljenost vskočiti tudi ob pogojih, ki jih redno poslovanje ne bi omogočalo. Posledice epidemije so sicer še vedno tu (pojavnost okužbe pri obtoženih je nenavadno pogosta) in posledično tudi neudeležba na obravnavah. Verjetno mi ni potrebno pojasnjevati, da je vsak takšen preklic poseben problem.
Še vedno ostajajo tudi ukrepi in potrebno je povedati, da to dodatno vpliva na delo sodišč. Vzdrževati razdalje, izvajati zračenje prostorov, vse to nosi za seboj celo vrsto zamikov in zamud z enakimi posledicami, kot jih je imela prekinitev sama. Da je k temu problemu pravosodje odločno stopilo nasproti nenazadnje kaže, da se je za potrebe delovanja „mojega“ sodišča dobesedno napravila nova dislocirana enota na Gospodarskem razstavišču, ki omogoča, da večje skupine strank obravnavamo ustrezno zahtevam. In to v, za Slovenijo skoraj rekordnem, času par mesecev.
V debati, ki sem jo poslušal, so se ukvarjali s tem, kakšni so vzgibi sodnikov, da ene zadeve obravnavajo in drugih ne ter zakaj so neki primeri na „sporedu“ ali ne. In se je insinuiralo, da obstajajo neki globlji, celo politični motivi, in pametovalo, kaj bi kdo storil, če bi bil na našem mestu. Zgoraj navedeni razlogi so tisti, ki vplivajo na to, da ima kdo včasih občutek, da nekaj ne deluje, kakor bi bilo treba. Da bi kdo od zunaj pomislil na to, seveda ni pričakovati, ljubše so zgodbe o temačnem zakulisju in seveda slovenski temeljni presumpciji o lenobi.
V bistvu pa je vse bolj ali manj vprašanje logistike in organizacije dela na sistemski ravni – oboje pa v našem prostoru ni prav domače. Če se že išče globlje razloge; organizacijo in delovanje države smo dobili kot „template“ od tistih, ki so na podlagi več stoletij trajajočega razvoja z vzponi in padci prišli do teh rešitev. Nastale so kot rešitve za neposredno zaznane težave gospodarjev, ki so gradili svojo zgradbo s krvavo pridobljenim razumevanjem, da koristi samo tisto, kar koristi vsem. Od demokratične ureditve, do delitve oblasti in do človekovih pravic ter seveda delovanja pravosodja. Nimam občutka, da smo to ponotranjili.
V vsem času, kar sem sodnik, so to težave, ki jih naša država nikoli ni znala ustrezno rešiti in katere mi povzročajo ne samo sive lase, temveč vedno bolj prisotno plešo. Drugih nagibov ni, ali kot sem hotel zatuliti v ekran: „Gospoda draga, za takšne in drugačne igrice v našem poslu preprosto nimamo časa!“
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
