Govorim seveda o treh odločitvah, ki so zaznamovale zadnje pol leta; izločitev dokazov v primeru “Balkanski bojevnik”, zadnji odločitvi Ustavnega sodišča v premeru odločanja o referendumih in o poročilu Komisije za preprečevanje korupcije.
Na tem mestu odločno izjavljam, da se ne opredeljujem glede pravilnosti navedenih odločitev in ugotovitev. Osnovni razlog za takšno pozicijo je v tem, da mi, čisto enostavno, za sedaj, manjka celovitega uvida v obravnavano problematiko. To temeljno izhodišče je, čisto enostavno, rezultat izkušenj mojega življenja. Pogosto se mi je namreč zgodilo, da sem v obravnavo neke (pravne) problematike padel z določenim, recimo temu predznanjem, pridobljenim s strani enega izmed udeležencev in njegovim videnjem stvari. Če je šlo za takšno osebo, pri kateri je obstajala še neka osebna povezanost, je bil ta, imenujmo ga predsodek, toliko večji, bodisi v negativni, bodisi v pozitivni smeri. Dokončno pa je ta osnovni in ustrezno naivni položaj razbilo moje delo v sodstvu, katerega delo temelji na pravno institucionalizirani poziciji sodnika, kot osebe, ki v to razpravljanje vstopa neobremenjena v maksimalni možni meri.
Enostavno povedano, moja življenjska izkušnja je ta, da stvari nikoli niso čisto takšne, kot se nam (same) kažejo na začetku in, da je potrebno za sprejetje nekega stališča, s katerim bom trajno zadovoljen, vložiti precej intelektualnega napora.
Delno me lahko tega »odreši« oblikovanost pravnega delovanja, ki do določene mere, kot recimo neka pravna presumpcija, velja, dokler se ne dokaže nasprotno. Pravni akt namreč najbolj karakterizirata dve oblikovni sestavini in sicer subjekti in postopek sprejemanja pravne odločitve. Pri prvem gre za kvaliteto pristojnih za odločanje, pri drugih za garancije, ki jih daje postopek. V vseh treh zgoraj navedenih primerih ni nikakršnega dvoma, da so subjekti, ki so sprejeli določene odločitve bili postavljeni in telo v katerem delujejo oblikovano na tak način, da je bila zagotovljena najprej njihova strokovnost in nato še splošno družbeno priznavanje osebnostnih lastnosti. Po domače povedano, ker je sodnike (ustavne in »navadne«) imenoval Državni zbor, ki personificira in odraža voljo slovenskega naroda, moram izhajati iz tega, da gre za ljudi, v katere (zaenkrat) ne gre dvomiti. Istotako bi lahko rekel tudi za člane Komisije za preprečevanje korupcije, ki jih imenuje predsednik države po predhodnem mnenju posebne izbirne komisije, v katero so vključeni predstavniki vseh treh vej oblasti in civilne družbe.
Kot drug garant, ki me razbremenjuje dvoma v določeno pravno odločitev se postavlja postopek, v katerem je bila odločitev sprejeta. Pri kazenskem postopku, ki je od vseh postopkov v obravnavanih primerih najbolj kompleksen, je njegova striktnost in celo do določene mere togost tista, ki naj bi to pravilnost, najbolj zagotavljala. O postopku pred ustavnim sodiščem in postopku, ki ga vodi Komisija, je mogoče reči vsaj to, da ob spoštovanju pravil, tudi »jamči« pravilnost odločitve. Pri vseh treh pa je potrebno reči predvsem to, da so vrednote, ki so jih oblikovale, tiste, ki predstavljajo vrednostno osnovo naše družbe in države in jih zato vsebuje ustava.
Ob upoštevanju zgoraj navedenega je potrebno razumeti tudi to, da je vendarle ta dinamična plat nekega pravnega akta do določene mere zunanji okvir neke pravne odločitve. Slednja pa je odvisna predvsem od ustreznega inputa, ki ga tvorijo s strani subjektov v okviru postopka prepoznana odločilna dejstva.
Človek bi zato pričakoval, da se bo splošna debata odvijala predvsem o dejstvih, ki so bila podlaga določene odločitve (ali njihovi odsotnosti) in, ki jih je mogoče praviloma spoznati v obrazložitvi določene odločitve. Interpretacija slednjih je namreč tista, ki privede do takšne ali drugačne odločitve. Takšni razpravi se rad pridružim in ocenjujem, da tvori srž pravnega razpravljanja. Ker je interpretacija dejstev pogosto odvisna od dostopnosti slednjih zaradi postopka samega, me pravno razpravljanje veseli tudi glede procesnih zadev.
Me pa popolnoma odvrne od aktivne udeležbe razprava, katere osnovni namen je presojanje o osebnosti ali sposobnosti subjektov pravnega odločanja. To s pravom in pravnim razmišljanjem nima nikakršne zveze. Po mojem mnenju tudi ne z držo intelektualca. Celo več, prav razumniki bi morali biti tisti, katerih dolžnost je zavračati takšne razprave in jih usmerjati v vsebinske vode, kjer je argumentiranje in razprava v današnjem času najbolj potrebna.
Na žalost pa je prav obratno, razprava se začne in odvija praviloma prav na vprašanju, subjektov in njihovih (domnevnih) lastnostih, »ozadjih« in sposobnostih, pa čeprav imamo prav v to najmanj uvida, ali celo kompetenc za presojo.
Komu to koristi, pa vidimo že sedaj, ko v javno življenje in delovanje ne moremo pritegniti primernih ljudi.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
