Včasih je prav nenavadno, ko te dohiti lastna zgodovina in se te dotakne s strani, ki je v bistvu nisi pričakoval. Tako me je pred kratkim sodelavec iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (dejansko je od takrat minilo že 40 let – čas resnično beži) zaprosil, da si malce pogledam, kako razumeti določbo Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) v delu, ki se nanaša na tako imenovano „osebno zaznavo“. Slednjo opredeljuje 30. člen ZDD-1 in v bistvenem določa, da lahko detektiv pridobiva informacije z neposrednim osebnim zaznavanjem na javnih krajih, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorih ter krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora.
Osnovna dilema je namreč, ali sme zasebni detektiv zbirati informacije tudi tako, da se premika za določeno osebo, da bi ugotovil določene informacije. Če koga bega nenavadna dikcija zgornjega stavka - uporabljam jo zanalašč, ker zadeva nikakor ni jasna. Če bi bil neposreden, bi preprosto rekel, da je dilema v tem, ali lahko zasebni detektiv sledi določeni osebi. A prav v tem je kleč.
Isti zakon namreč v 32. členu zasebnim detektivom izrecno prepoveduje uporabljanje prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so v domeni policije, Slovenske obveščevalno varnostne agencije in Obveščevalno varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo. Med prikrite preiskovalne ukrepe, ki jih lahko v kazenskem postopku na podlagi določbe 149.a člena ZKP uporablja policija, sodi tudi tajno opazovanje. Zakon o kazenskem postopku podrobneje opiše, da gre pri tajnem opazovanju za „neprekinjeno ali ponavljajoče opazovanje ali sledenje z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem ter video snemanjem, ki je osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti“ (3. odstavek 149.a člena ZKP) osebe, za katero obstojijo utemeljeni razlogi za sum, da je izvršila, izvršuje, se pripravlja, organizira katero od t.i. „kataloških“ kaznivih dejanj (prvi odstavek navedenega člena).
Pošteno povedano je s tem v praksi težava predvsem v dokaznem standardu „utemeljenih razlogov za sum“, ko se izda določena odredba bodisi državnega tožilca bodisi preiskovalnega sodnika (5. in 6. odstavek 149.a člena ZKP). Enostavneje - ko se presoja zakonitost tega dokaza se sodišče osredotoča bolj na podlago, na kateri je bila izdana ustrezna odredba (ali je bil predlog za izdajo odredbe ustrezno podprt s podatki), kot pa na samo izvajanje ukrepa. Ta je praviloma del t.i. „policijske taktike in metodike“, o vsebini katere policisti na zaslišanjih praviloma zelo neradi govorijo, če sploh.
In tukaj v zgodbo pride moje delo izpred 40 let. Takrat še ves nadobuden mladec, star vsega rosnih 18 let, sem namreč leto in pol opravljal delo prav takšne osebe, ki izvaja ta „prikriti preiskovalni ukrep“. Na skrivaj ali za hrbtom so nas imenovali „vogalčkarji“, bolj pogosto oziroma poluradno pa je bila oznaka za to delo „sledilec“. Srž naloge, ki jo je sledilec opravljal, je bila predvsem v tem, da je opazoval določeno osebo, jo spremljal in opazoval na njeni poti, seveda tako, da ga oseba ni opazila, po potrebi ali na zahtevo predstojnikov fotografiral osebo ali njene kontakte in tako dalje. Po pravici povedano je v praksi zadeva precej dolgočasna in duhamorna, kljub temu, da jo v filmih pogosto prikazujejo kot napeto dogajanje. Še najbolj so mi iz tistega časa ostali v spominu avtomobili, ki smo jih uporabljali, saj so bili boljši od službenih vozil policije. Razlika med patruljiranjem v „fičeku“ ali „stoenki“ in vožnjo v „golfu“ je bila seveda precejšnja. Ker avtomobila sam v tistem času nisem niti imel, je to pravzaprav razumljivo.
Kaj dosti o pravnih podlagah za izvajanje tega dela nisem vedel oziroma spominjam se, da so nam rekli zgolj to, da je zadeva urejena v t.i. „tajnih Uradnih listih“, kasneje pa me to, ali in na kak način je bilo to urejeno, niti ni več zanimalo. Po letu in pol sem namreč iz te službe odšel oz. povedano po resnici, mi iz neznanih razlogov niso podaljšali pogodbe. Časi so bili pač taki, kaj dosti o tem nisi spraševal, sploh pa so ti ob odhodu dali v podpis izjavo, da o metodah službe ne smeš govoriti, sicer boš odgovarjal. Danes me na to spomni le še kakšna izjava politika, sicer prejšnjega kolega, ki se mu o tem, iz meni neznanih razlogov, zdi vredno govoriti, da sem to delo opravljal. Od pridobljenega znanja pa sem kasneje uporabljal samo še t.i. „kontra sledenje“, torej ravnanje, ki preprečuje, da bi sledilec lahko osebo opazoval. Ali sem razloge za to imel, ne vem, a v osemdesetih in začetku devetdesetih let, se mi je to občasno zdelo potrebno.
Potreba po dejavnosti, ki je – recimo temu – namenjena javni varnosti, je predvsem zaradi razvoja kriminala pripeljala do tega, da so bili v kazenski postopek uvedeni prikriti preiskovalni ukrepi. To je danes razmeroma pogosta dejavnost policije, posledično pa se s tem precej ukvarjajo tudi sodišča, ki opravljajo nadzor nad njo.
A da se vrnem na začetek.
Težava razlikovanja med „osebno zaznavo“ po Zakonu o detektivski dejavnosti in „tajnim opazovanjem“ po Zakonu o kazenskem postopku je realna. Iz redkih odločitev sodišč sem razbral, da je težko potegniti jasno ločnico in ne morem se upreti misli, da nihče noče jasno začrtati meje. Tako je višje sodišče v neki odločbi reklo, da bi moral prekrškovni organ, ki nadzira delo detektivov (Inšpektorat RS za notranje zadeve), „s konkretnimi očitki utemeljiti razliko med osebno zaznavo po ZDD-1 in takim ravnanjem, ki že predstavlja prikrit preiskovalni ukrep“ in „zgolj dejstvo, da je obdolžena sledila opazovanemu tako, da je vozila za njim, ne zadošča za sklep, da je prekoračila detektivska upravičenja“.
Dejstvo namreč je, da „tajno opazovanje“ v smislu določbe 149.a člena ZKP zelo široko zajema dejavnost, ki jo opravlja današnji „sledilec“, zakonodajalec pa si z uporabo različnih terminov pri tem ni naredil prav nobene usluge. /Opazovanje/, /osebna zaznava/, /sledenje/ in nenazadnje /zalezovanje/ so termini, ki zgolj po jezikovni razlagi ne omogočajo jasne razmejitve, vsaj če gledamo po SSKJ.
Nenazadnje, in takšno je moje mnenje, je potrebno imeti pred očmi določeno stopnjevitost dogajanja in predvsem sorazmernost posega, ki ga vsakršno opazovanje drugega predstavlja. Kot je navedlo višje sodišče v zgoraj omenjeni zadevi – prikrito opazovanje in sledenje predstavljata hud poseg v človekovo zasebnost. Vendarle pa so takšni posegi lahko upravičeni, predvsem če gre za ogrožanje pravic drugih in če se pri tem upošteva tudi sorazmernost takšnega poseganja.
Se bi pa lahko morebitnim težavam ognili z jasnejšimi definicijami in sistemskim pristopom že pri oblikovanju zakonodaje. Tisti, ki izvršujejo takšne naloge, morajo nenazadnje imeti jasno začrtane meje, ne da bi morali vsakokrat izvajati resno pravno analizo tega, kar počnejo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
