Recimo, ker ljudje pričakujemo od določenih družbenih sistemov, da skrbijo za urejenost našega sobivanja, pogosto pripisujemo ljudem, ki svojo vlogo v teh sistemih opravljajo, posebno etično kvaliteto. Poskušamo jo zagotoviti s takšnimi ali drugačnimi pravili in prijemi, ki naj to v največji meri zagotovijo. Ena izmed takšnih zahtev je na primer izobrazba, ker temelji (tudi) na ideji, da razumevanje in vedenje o nečem, vzporedno vzpostavlja tudi zaželeno etično držo. Takšno je recimo tudi zanimanje za dosedanje življenje kandidatov, ki se kaže skozi zahtevo, da ljudje preden prevzamemo takšne vloge, posredujemo svoj življenjepis. Potem so tukaj seveda še, kot smo jim nekdaj rekli, „preverke“, pri katerih se z zbiranjem informacij od soljudi ali sodelavcev poskuša ugotoviti, kako delujejo, kakšen vtis puščajo in tako dalje. Dejstvo je, da vsem prijemom navkljub, ni mogoče videti vsega ter tako zajamčiti pravilne izbire in delovanja ljudi, ki nato takšne funkcije opravljajo. Problem (in kvaliteta hkrati) je pač v tem, da so ljudje.
Mark Godsey se v svoji knjigi Blind Injustice (Slepa krivica), ki sem jo na tem mestu že omenjal, ukvarja z zanimivim aspektom delovanja oblastnih organov, ki ga imenuje „korupcija z dobrim namenom“ (Noble cause corruption). Gre za posledico t.i. tunelskega vida vpletenih, ki pri obravnavi kaznivih dejanj zaradi različnih razlogov ne zmorejo videti drugih okoliščin, ki so lahko ključne. Godsey navaja, da je seveda popolnoma jasno, da je med glavnimi poklicni akterji v kazenskem postopku tudi nekaj „gnilih jabolk“ in navaja primere, kjer so se ugotovila huda kazniva dejanja, ki so jih pri izvajanju svoje službe storili tako policisti pri izvrševanju pooblasti kot tudi sodni izvedenci – forenziki, odvetniki in sodniki.
A sam vidi težavo v tem, ker je največ nepravičnosti v kazenskem postopku posledica dejanj „dobrih“ ljudi, ki zaradi trdnega prepričanja, da so prepoznali pravega storilca kaznivega dejanja, začnejo ubirati bližnjice ali pa celo izvajati nepoštena ravnanja. Vse z namenom, da bi dosegli rezultat, za katerega vedo, da je pravi - torej doseči obsodbo določene osebe. Policiste in tožilce, ki se zapletejo v takšne vrste korupcijo, motivira njihov občutek, da opravljajo službo, katere namen je zaščititi javnost. „Gre za ciljno usmerjeno preiskovalno kulturo, ki vzpodbuja preiskovalce, da postanejo slepi za lastna neprimerna ravnanja in da sprejemajo takšna ravnanja kot legitimna v prepričanju, da sledijo pomembnemu javnemu interesu,“ citira Godsey. Za razliko torej od „običajne“ korupcije, kot je recimo sprejemanje podkupnine, da bi se kakšno obtožbo opustilo, akterji pri tem ne iščejo osebne koristi, temveč verjamejo, da to počnejo iz plemenitih razlogov varovanja soljudi.
Takšno delovanje se lahko kaže na različne načine. Od podtikanja dokazov, prikrojevanja procesnih pravil pri izvajanju dejanj, ki sodijo v bistvu pod prikrite preiskovalne ukrepe, do skrivanja ali prikrivanja razbremenilnih dokazov. V ZDA, kjer je po sodbi Vrhovnega sodišča Brady v. Maryland, tožilstvo dolžno razkriti za obdolženega ugodne dokaze, je kršitev zahtev te sodne odločitve še vedno precej. Toliko pravzaprav, da je njihov sodstvo že opozorilo, da imajo te kršitve že skoraj značaj epidemije. Za policiste, ki prispevajo k takšnim primerom, se je uveljavil izraz „Brady policisti“ in ponekod obstajajo celo seznami tistih, ki pri tem posebej izstopajo. Kot takšni so označeni za neverodostojne pri svojih nastopih na sodiščih. Paradoksalno se tako doseže prav nasprotni učinek tistemu, ki so mu sledili.
Casey opozarja, da so seveda prisotni še bolj subtilni primeri tega pojava, kot so „sintetizirana“ pričanja. Slednja nastanejo kot posledica nezavednega pritiska policistov, ki niso zadovoljni s prvo izpovedbo, ker se ta pač ne sklada z vnaprej ustvarjenim mnenjem. Tako se pogosto zgodi, da se ponovno zbira obvestila od iste priče, da bi lahko njeno izpoved lažje razvrstili v vnaprej predstavljeno sliko. Priče lahko po tem spremenijo ne samo svojo izpoved, temveč, ker gre za kompleksno psihološko dogajanje, celo prilagodijo svoje spomine. Nenazadnje se takšne subtilne zadeve lahko dogajajo tudi pri izvedenskih mnenjih, kjer se včasih prikrije kakšna pomanjkljivost metod ali vstopnih podatkov, da bi se dosegel ustrezni cilj.
Pošteno povedano, Godseyevo pisanje odraža precej tega, kar sem sam v teh letih zaznal. Tako je bilo v nekem primeru prav zanimivo opazovati, kako se je, iz prvotno za obtoženega benigne izjave, vsebina „Uradnega zaznamka o zbranih obvestilih“ bodoče priče, potem, ko se je policist trikrat vrnil in ponovno „zbiral obvestila“, spreminjala v obremenilno. V spomin se mi je tudi trajno zarezala izjava nekega izvedenca, ki sem ga potem, ko mi ni bila jasna neka zadeva v mnenju, po telefonu pobaral, ali je možna tudi druga razlaga. Njegov odgovor Seveda je možna, a potem obdolženca ne morete obsoditi, je povedal vse. Da je v primeru potem nastopil drugi izvedenec, mi verjetno ni potrebno razlagati. A prepričan sem, da je njegova izpustitev možne (in za obdolženca ugodnejše) razlage temeljila na želji, da bi s svojim prispevkom prispeval k obsodbi osebe, za katero je bil prepričan, da je kriva.
Nekaj takšnih kršitev in potez organov pregona se da sodno zamejiti, nekaj jih ostaja sodišču neprepoznavnih, ker mnogi dejanskega delovanja policije „na terenu“ niti ne poznajo. Tudi ne značilnosti policijske subkulture, ki nesporno obstaja. Nenazadnje, tudi sodstvo, še vedno vpeto v kontinentalno mentalno kulturo materialne resnice, na takšna odstopanja ni imuno. Vse to pravzaprav kaže na to, kako pomembna je prav procesna struktura kazenskega postopka in v okviru tega tudi, če ne zlasti, posebej kritični pogled na ugotavljanje dejanskega stanja v njem.
Smešno je, kako skozi prakso dokončno dobiš potrditev pravilnosti tistega, kar je nekoč spraševal profesor kazenskega procesa (B. M. Zupančič) na fakulteti. Vprašanje: Kdaj ne bi potrebovali kazenskega procesnega prava? Odgovor: Če bi sodil Bog.
Kot vemo, ne policisti, ne tožilci, ne odvetniki, ne sodniki, to niso. Še angeli ne ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
