Na postopek je bila seveda vložena pritožba pri pristojnih organih (Lord Chief Justice, Lord Chancellor), ki sta »dejanje sodnice ocenila kot neprimerno, vendar ne do te mere, da bi pomenilo kršitev oziroma zahtevalo izrek disciplinskega ukrepa«. Zadeva je bila zaključena z nasvetom, naj se sodnica na sodišču v prihodnje odziva primerneje.
Ni jasno, kako bi se podobna zadeva razpletla v Republiki Sloveniji, vendar se mi zdi, da sta k takšnemu razpletu v navedenem primeru prispevala zlasti vedenje obdolženega oziroma dejanje, za katero je bil obravnavan, in njegov izpad z elementi nacistične ideologije. Če tega ne bi bilo in bi šlo za običajne profanosti, bi se verjetno končalo drugače.
Ustavno sodišče RS je prav pred kratkim, v odločbi Up-185/14-19 z dne 28. 9. 2016, obravnavalo primer, ko je bil odvetnik kaznovan z denarno kaznijo, ker se je žaljivo izrazil o sodničinem delu. Ustavno sodišče je v odločitvi razveljavilo del določbe 78. člena Zakona o kazenskem postopku, in sicer glede primerov, kadar so žaljive izjave usmerjene osebno zoper sodečega sodnika ali senat. Določilo je, da v takem primeru sodnik ali predsednik senata poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot na novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s Sodnim redom.
Iz obrazložitve je dokaj jasno, da je sodišče zaradi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Pečnik proti Sloveniji spremenilo stališče, ki ga je imelo dotlej, in pri tem poudarilo, da je v primerih, »kadar je sodna veja oblasti predmet kritike prav zaradi sodnikovega ravnanja, … podana utemeljena bojazen vzpostavitve dvoma, ali je sodnik odločil nepristransko« (13. točka obrazložitve).
Odločitev Ustavnega sodišča načeloma ne komentiram in tokrat verjetno prvič javno izražam določeno skepso do takšne odločitve. Ker za to navsezadnje gre. Če izhajamo iz tega, kot to navaja ustavno sodišče, da sodnik v takem postopku »ne o odloča v zadevi, v kateri je sam žrtev ali oškodovanec, ker je varovana dobrina zaupanje v sodstvo in avtoriteta sodne veje oblasti«, je negotovo, ali vprašanje nepristranskosti resnično rešimo s tem, da sodnik, ki je bil tarča žalitve, postane »predlagatelj« postopka pred drugim sodnikom, kot to izhaja iz odločitve. Postavlja se mi vprašanje, ali ni prav zaradi položaja predlagatelja v takšnem postopku postavljena pod vprašaj njegova nepristranskost v postopku, v katerem je bila izrečena žalitev. Kot predlagatelj ima v postopku kaznovanja namreč vsaj delno izražen interes, da sodnik, ki odloča o kaznovanju, odloči v skladu s predlogom, prav ta interes pa po moji oceni »kontaminira« njegov odnos do strank v postopku, v katerem je bila domnevna razžalitev izrečena.
A tudi če se pri tem razmišljanju motim, je dejstvo, da ločeni postopki ali postopki, ki so vezani na posebne formalne pogoje, vedno slabo vplivajo na izvajanje rednega postopka. Nobena skrivnost ni, da je prav zaradi izdelave posebnega sklepa z obrazložitvijo in z vsem, kar spada zraven, prag tolerance za odločitev o kaznovanju razmeroma visok. Ali se ne bo zaradi te odločitve še zvišal? Skoraj prepričan pa sem, da bo kdo prej ali slej na tak način poskušal izločiti kakšnega sodnika, ki v postopku komu ne bo pogodu.
Poleg tega je treba upoštevati tudi posledice, ki jih lahko prinese možnost snemanja celotnih glavnih obravnav, kar zdaj dopušča sodni red. Ni namreč mogoče izključiti zavestnega »ustvarjanja cirkusa«, s katerim se bo moral sodnik spopasti. Marsikdo si namreč želi v sodni dvorani zagotoviti učinke, ki presegajo namen in vlogo kazenskega postopka. V slovenski družbi, ki do uporništva čuti neke vrste naklonjenost, lahko pričakujemo, da bo kdo okoliščino snemanja kazenskega postopka izrabil za takšno samopromocijo. Javnosti bolj dostopno dogajanje na sodišču tako nima samo pozitivnih učinkov; prav nasprotno, če sodnik nima na voljo učinkovitih disciplinskih sredstev, bo varovanje »dobrine zaupanje v sodstvo in avtoritete sodne veje oblasti« bistveno oteženo, v skrajnem primeru pa se lahko zgodi, da se namesto avtoritete sodstva prikaže njegova impotentnost. Verjetno ni treba pojasnjevati, da sodni postopki v svetu poznajo ukrep takojšnjega kaznovanja kršitev discipline na sodišču prav zaradi takojšnjega učinka na udeležence. Kontinentalni sistem je glede tega že sicer dokaj omiljen in tudi prilagojen drugačnim vlogam strank, recimo v razmerju do tožilca, vendar ga po mojem mnenju ni treba še dodatno krniti.
Prvostopenjsko sojenje je slikovito v vseh pomenih in povezano tudi z zelo profanimi težavami – od grozovitega zadaha kakšne priče, glasov, vonjev, šumov, medklicev pa do razburjenosti, sovražne naravnanosti in podobnih čustev ljudi. Sodnikovi odzivi morajo biti takšnemu življenjskemu dogajanju prilagojeni, imeti pa mora tudi možnost, da postopek ustrezno vodi. Za to mora imeti na razpolago ustrezna in učinkovita sredstva.
Sam nisem pretiran uporabnik teh sredstev. V desetih letih še nisem izrekel denarne kazni. Toda – če parafraziram Theodorja Roosevelta – čeprav govorim mirno, se mora vsak zavedati, da imam na razpolago veliko gorjačo. In ti ukrepi so namenjeni prav temu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
