Do prekrškov, po pravici povedano, imam malce nenavaden odnos. Njihova narava in pomen sta se v času, ko se ukvarjam s pravom, vsaj kolikor lahko ocenim, precej spremenila. Najprej na področju samega izrekanja glob „na kraju samem“, akterjev prekrškovnega postopka, vsekakor pa glede višine denarne kazni, ki se lahko izreče. Prav slednje včasih privede do tega, da se kazen, izrečena v kazenskem postopku, po svoji teži včasih zdi zanemarljiva. Kar se tiče kazenskega prava smo v postopkih sicer nevezani na morebitne vzporedne prekrške, a včasih lahko temeljito porušijo tudi kakšen sicer jasen odnos med obema.
Najbolj znan primer tega je prekrivanje opisov kaznivih dejanj s prekrški, kjer smo imeli več kolizij in kjer se je izrazila jasna potreba po določeni specifični razliki med opisoma. Takšen je bil recimo položaj, o katerem je odločilo Ustavno sodišče v sodbi U-I-88/07 z dne 8. januarja 2009, ko je razveljavilo takrat določbo takrat veljavnega prvega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki je zadeval posest orožja. V tej odločitvi je Ustavno sodišče tudi poudarilo potrebo po določnosti pravnih pravil, kot elementa pravne države, ki izhaja iz 2. člena Ustave RS.
Naj najprej povem, da bi bilo mogoče vprašanje, ali predlog opisa prekrška (amandma k 4. členu predloga novele ZJRM-1B) iz drugega odstavka 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru izpolnjuje to zahtevo, obravnavati bistveno bolj analitično in znanstveno, kot to omogoča oblika kolumne. Kot je mogoče sedaj opazovati je stroka dokaj kritična do predloga in sicer v več smereh. Primarno seveda glede pomena za izvrševanje demokratične ureditve, svobode govora in kar je še tega. Te zadržke delim tudi sam. A na tem mestu me moti še marsikaj drugega. Recimo sama dikcija:
„kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju ali v zvezi z uradnim poslovanjem ali do najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njegovega bližnjega, s takšnim vedenjem pa lahko povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njegovemu ugledu in takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve„
Čisto nomotehnično je takšno kopičenje subjektov varovanja, naštevanje izvršitvenih načinov in še učinkov (lahko povzroči „vznemirjanje, razburjenje, ogrožanje“), milo rečeno, nekaj čemur se bi morali na področju kaznovalnega prava izogibati v širokem loku. Kar se tiče vsebine je še meni, ki se s tem kar nekaj časa ukvarjam, potrebno precej časa, da razdelam, katera ravnanja ta opis prepoveduje in zoper koga in zaradi česa imajo za posledico plačilo globe. A v končni fazi to že pomeni, da, sploh ker ne gre za kaznivo ravnanje, ki ga lahko storijo le kakšni posvečeni in pravno izurjeni adresati, sedanji opis ne izpolnjuje bazične zahteve kaznovalnega prava po lex certa.
Sam sem skeptičen do razvoja prekrškovnega prava, ki je „odnesel“ nekdanje sodnike za prekrške, a takšen je pač zgodovinski razvoj. Prav pri kršitvah javnega reda in miru, pa so nekdaj veljavni postopki, vsaj po mojem mnenju, bolj ustrezali zahtevam pravne države.
Potrebno je razumeti, da sodijo prekrški zoper javni red in mir med resnično težje prekrške, katerih opisi so bili nekakšna predsoba kaznivih dejanj. Tako je recimo dejanje po prvi točki 10. člena rajnkega Zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list SRS, št. 16/74 z dne 26. 4. 1974 in naslednji), opredeljeval prekršek, kjer se nekdo "... pretepa ali sodeluje v pretepu ali vede na posebno drzen, surov, nesramen ali žaljiv način". To pa je samo korak od kaznivega dejanja po 136. ali 137.člena KZ (Sodelovanje pri pretepu ali Ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru). Ustreznice so seveda tudi v sedanj veljavni zakonodaji (6. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) in 126. ter 127 KZ-1).
Staro zakonodajo omenjam predvsem zaradi tega, ker sem svojčas 10. in 11. člen takrat veljavnega Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) moral znati na pamet in je tega še kar nekaj ostalo v možganskih sinapsah. Tako lahko še dandanes sredi noči zrecitiram takratno besedilo, sedaj problematične določbe:
„kdor se nedostojno vede proti uradni osebi pri uradnem poslovanju, ali zaradi uradnega poslovanja ali ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe; (11/2 ZJRM) „
Tudi sedaj veljavna opredelitev prekrška je nomotehnično čista:
„Kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju“ (7/2 ZJRM-1)
Če primerjamo torej predlog s prejšnjo in sedanjo ureditvijo jasno vidimo razliko med tem, kaj pomeni lex certa in kaj ne. In to že po nomotehnični analizi, kaj šele vsebini.
Vsebinsko pa se predlagana ureditev „skrega“ s toliko določbami drugih predpisov, da bo to nedvomno povzročilo precej težav, recimo z določbami kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime iz Kazenskega zakonika. Da ne govorimo o tem, da takšen opis prekrška terja izrecno tehtanje in oceno ravnanj in posledic, ki jih izvaja „pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa“, kar po moji oceni daleč presega pristojnost takšnih oseb, ki nenazadnje sodijo v izvršilno vejo oblasti. Prostor mi tega ne dopušča, a treba je vedeti, da so opredelitve pojmov „vznemirjenje, razburjenje ali ogrožanje posameznika, škodovanje ugledu“ pravno izredno zahtevne in še v rednih sodnih postopkih praviloma terjajo obsežno dokazovanje.
Že po stari dikciji in ureditvi se je pogosto zgodilo, da so bili policisti, ko so podali predlog sodniku za prekrške in podali prijavo zoper posameznika, ker se je „nespodobno vedel zoper uradno osebo“, z odločitvijo sodnika razočarani, ker določene nesramnosti po njegovi oceni niso dosegale teže prekrška. Ta zadržanost je verjetno izvirala tudi iz dejstva, da se je lahko takrat za prekršek izrekala kazen zapora (za konkretni prekršek do 30 dni), pa tudi iz razumevanja, da mora biti do določene mere koža „pooblaščene uradne osebe“ bolj debela. Nenazadnje, ravnanje posameznika do takšne osebe praviloma ni usmerjeno zoper posameznika, ki opravlja funkcijo policista, temveč zoper oblast, ki jo slednji izvaja. O posamezniku, ki to funkcijo opravlja, kršitelj praviloma ne ve nič, niti ga ne pozna. Kot bi lahko parafrazirali Don Corleona „it is nothing personal, I just hate the Goverment“. To ne pomeni, da tako ravnanje zagovarjam, daleč od tega.
Je pa res nekaj, bolj kot se pri posamezniku brišejo ločnice med njegovim življenjem in službo (ker moramo v kapitalizmu ljubiti svoje delo) ali celo funkcijami, bolj je lahko pri takšnih situacijah osebno prizadet. Nekateri pač ne zmorejo razumeti, da če v političnem prostoru prodajaš sebe in svoj image, da s tem v areno vržeš sebe kot celoto. In glede na stanje, ko je v tej areni vse več lačnih živali (pa tudi publika ni ravno sita), tvegaš, da te požrejo. „Živeti“ svojo funkcijo pač ni najbolj pametno ...
Ob nejasni dikciji predlagane spremembe opisa prekrška me po svoje zabava, da pa je v tem členu Zakona o varstvu javnega reda predlagana tudi dodatna opredelitev prekrškov, ki se tičejo razkazovanja spolnih organov in spolnih odnosov v javnosti, pa tudi izjeme, kot takšno razkazovanje ni prekršek. Vsaj glede tega je sedaj marsikaj bolj jasno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
