Sam sem bil kar nekaj časa zaposlen na pravni fakulteti kot asistent in, kot vsakega v tem poklicu so me zafrkavale »objave«, ki jih pač moraš imeti toliko in toliko in seveda v prav posebnih revijah, zbornikih in tako dalje.
Sam sem deloval na področju teorije prava in pravne filozofije in tam je tem ogromno, so pa na žalost tudi zelo obdelane. Ne nazadnje tudi zaradi tega, ker se o pravu filozofira pravzaprav odkar slednje obstaja, in ker obstaja povsod, kjer je družba, se je tudi filozofiralo in pisalo o tem kolikor pač družba ali družbe obstajajo. Zato je bilo vedno tvegano kaj napisati, oz. vsaj sam sem menil tako, ker bi se takoj izpostavil kritikam in opozarjanju, da je moje razmišljanje zgrešeno, ker je pač ta in ta napisal o tem to in to in tako dalje in seveda, ker nihče ne želi biti označen kot neveden, sem se rad potuhnil in napisal – nič. Potem ko je postalo pa zelo nujno za ohranitev statusa in habilitacije pa sem se pogosto, tako kot mnogi drugi, namesto k lastnim idejam zatekel k tistemu, kar je prav tako popularno v tej srenji – pisanju o tem, kaj je napisal nekdo drug… in ga seveda, poskušal prav zlobno raztrgati z argumenti – uganili ste – o katerih je pisal spet nekdo tretji.
Lastne ideje so tako še vedno nekje skrite in čakajo na primeren čas za pisanje o njih… verjetno na čas, ko mi bo čisto vseeno, kaj si nekdo misli o meni ali pa na čas, ko se mi bo zaželelo konfliktov na tej, akademski ravni.
Podobna zgodba je v moji sedanji službi, le da tukaj tem ne manjka, tudi takih ne, o katerih ni pisal še nihče. Najprej seveda so tukaj konkretni primeri, ki se jih sicer da rešiti po nekem, recimo temu splošnem obrazcu, a je to pogosto zgolj nategovanje razmislekov iz prejšnjih primerov na okoliščine novega. Tako, če to hočeš ali ne, čisti »copy paste« ni mogoč pravzaprav v nobeni kazenski sodbi. Vedno je nekje nek kavelj, ki je za konkretni primer značilen in ga moraš ubesediti in povezati z pomenom pravnih norm, ki jih, recimo temu »uporabiš« v konkretnem primeru.
Potem so tu tisti primeri, ki ti odprejo problem, še preden si padel v, recimo temu »delo« - glavno obravnavo. Gre seveda za procesna vprašanja, ki se ti odprejo ob študiju spisa. Lahko so vprašanja, kot je, ali je podana »čistost« napovedanih dokazov ali so ti takšni, da bo potrebno najprej razmisliti ali so sploh dopustni in jih, v kolikor niso, izločiti. Lahko, ali novi kazenski zakonik še sploh ima to kaznivo dejanje oz. ali ga ne opredeljuje mileje ali celo dekriminalizira in je potrebno ugotoviti, da je zastaralo ali kaj podobnega. Skratka cela vrsta vprašanj, ki so vredna, da se o njih napiše kakšna manjša znanstvena razprava. Recimo, kako na kontradiktoren način po pravnomočni obtožnici preveriti dopustnost dokazov še pred glavno obravnavo…
Potem primeri, ki se problematizirajo šele na glavni obravnavi, ko se v dokaznem postopku ugotovijo dejstva, ki iz rutinskega primera napravijo zadevo, ob kateri te boli glava, ko pomisliš na to, kako boš pisal obrazložitev sodbe. Največkrat takrat ko se ti v igro vmešajo elementi, ki postavljajo pod vprašaj obtoženčevo prištevnost, zlasti njeno stopnjo in še bolj čas nastopa teh v zgodovinskem dogodku, ki ga obravnavaš. Na splošno lahko rečem, da se, kadar se pojavijo v bolj obskurnih oblikah, največkrat zaplete ravno pri elementih prvih členov kazenskega zakonika. Recimo stopnja prištevnosti, ki se tekom poteka dejanja iz malomarnosti, stopnjuje vse do neprištevnosti … in tako dalje.
Skratka, sedaj mi tem ne manjka. Toda tako kot vedno sta najmanj dve težavi; prva, da bi se resnično poglobil v zadevo in jo ubesedil na akademski način zmanjka prostega časa in druga, ne moreš pretirano spravljati v promet idej iz konkretnega primera, dokler se pravnomočno ne zaključi.
No, do sedaj sem se tolažil, da bom pač pisal kaj več ko bom v penziji. A sedaj te tudi ne bo več ali nekaj takega…
Kot sem rekel, človek pač ne more imeti vsega.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
