Še zdaj se včasih, ko pišem kakšno posebej zahtevno, spomnim besed ameriškega sodnika, ki sem mu enkrat pokazal eno, niti ne tako obsežno. Ko sem mu pojasnil, kaj vsebuje, me je pogledal tako malce izpod obrvi in rekel; »Tako pa ne boste daleč prišli«, pri čemer je pojasnil, da po njegovi oceni, takšno delo predstavlja prevelik »workload« oz., kot bi to prevedel – delovno obremenitev. Kolega ima seveda v tem pogledu lažje delo – odločanje o krivdi ni v njegovih rokah, temveč prepuščeno (laični) poroti, ki jo prepriča bodisi ena ali druga stran v postopku.
Načelno sicer pisanje sodbe, v smislu zahteve iz 7. odstavka 364 člena ZKP, na videz ne bi smelo predstavljati posebnega problema. Sodnik (sodišče) mora, tako kot to zahteva dikcija navesti “določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja.”
V tem pogledu je vsaj zame, verjetno najtežje prav pojasnjevanje, zakaj določeno dejstvo štejemo za dokazano ali nedokazano oz t.i. dokazna ocena. Naša sodna praksa namreč, zavestno ali podzavestno, tako ocenjujem, izhaja iz prepričanja, da je možno doseči neke vrste uniformno (celo absolutno) prepričanost o veljavnosti neke trditve. Problem takšnega izhodišča je, da je nato preverjanje dokazne ocene, recimo temu dvojno oddaljeno od samega dejanja, ki ga sodišče ocenjuje. Drugače povedano, gre za oceno ocene, ki že sama po sebi ne temelji na neposredni zaznavi dejanja, ki se obravnava.
Kazenski postopek namreč primarno tvori ugotavljanje, kakšno dejanje je bilo storjeno in kdo ga je storil, posledično pa, ali gre za kaznivo dejanje in določanje krivde in nato sankcije. Sodišče si poskuša ustvariti »sliko« dogajanja na podlagi, recimo temu medijev oz. posrednikov, ki so to dogajanje spremljali ali iz katerih je mogoče dejanje spoznati. Izredno redko se bo v kazenskem postopku zgodilo, da bo sodnik ali senat lahko opazoval dejanje na, recimo videoposnetku, še redkeje, da bi ta vseboval še tonske zapise. Pa še v tem primeru ni podana neposredna zaznava dogajanja, kot bi rekli danes v »real time«.
V 90 % je tako sodišče odvisno od tega, kar bodo o dejanju povedali bodisi njegovi izvrševalci bodisi opazovalci, ki pa seveda svoje zaznave ne prenašajo dalje objektivno, tudi če to hočejo. Samo za zabavo, tukaj dajem povezavo na serijo reklam, ki to zelo natančno prikaže (http://www.youtube.com/watch?v=uNdapXryZ98). Jasno je, da pri oceni takšne zaznave ne gre zgolj za vprašanje verodostojnosti, recimo priče, temveč tudi njegove subjektivne percepcije, ki jo sodišče poskuša »očistiti« recimo s tem, da se pri zaslišanju priče osredotoča na zadeve, ki so čim bolj relevantne za konkreten primer.
Tukaj zavestno puščam ob strani, da tudi obstoj tako imenovanih materialnih dokazov, kot so DNK ali prstni in drugi odtisi tudi dajejo zgolj oporo, čeprav bistveno bolj nedvoumno, za predstavo o tem, kaj se je »v resnici zgodilo«.
Ubesedenje razlogov, da je sodišče nekatera dejstva štelo (pomen te besede se je očitno izgubil) za dokazana, je tako pogosto tisto, kar predstavlja določeno težavo, ker samo po sebi zahteva obsežen argumentacijski napor in posledično velik obseg obrazložitve. V Sloveniji niso nobena redkost sodbe na več kot petdesetih straneh, pa tudi več sto straneh – kolikor vem, je sedaj najobsežnejša imela več kot 500 strani.
Problem obrazložitve je tudi ta, da pogosto ne bo prišlo zgolj do razumevanja, da je bilo neko dejstvo napačno spoznano, ampak se bo nekaj, kar bi lahko razumeli kot »zgolj« zmotno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi v 11. t. 1.odst. 371. člena podanih zahtev, spremenilo v absolutno bistveno kršitev Zakona o kazenskem postopku. Prav iz tega zadnjega razloga pa se pogosto piše še več, s tem pa se odpira, še več težav. Tako se pogosto zavrti začarani krog …
Vendar, zdi se mi pomembno poudariti; še tako podrobno napisana obrazložitev sodbe, nikoli ne bo pomenila absolutne, popolne in neizpodbitne odslikave nekega dogajanja, vedno bo samo slika, ki si jo je (na podlagi predloženega) ustvaril »sodeči« sodnik oz. senat.
To pa seveda odpira možnosti tudi za drugačne rešitve …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
