Sam se z avtorico strinjam, da ima javnost, v imenu katere nastopajo in ji služijo novinarji, omejitve, zlasti kadar gre za zapletena strokovna vprašanja. Ne nazadnje (in seveda ne povsem enoznačno) je všečnost kot eden izmed odzivov, ki jih lahko posameznik doseže v javnosti, lahko v velikem nasprotju s strokovnim ugledom, ki ga uživa. Gre pač za dve popolnoma različni kvaliteti, ki imata vsaka svojo publiko ali avditorij.
Najprej bi se rad pozabaval s pojmom odgovornosti, s katerim se danes pogosto opleta v povezavi s posamezniki, ki so se znašli v takšni ali drugačni godlji, ki so jo zakrivili sami ali pa so bili z njo povezani na tak način, da se od njih zahteva določena reakcija. Sruk v svojem leksikonu morale in etike v skladu s Frommovim razumevanjem tega pojma navede, da je odgovornost v svojem bistvu individuovo prostovoljno oziroma svobodno ravnanje in da biti odgovoren pomeni biti zmožen, sposoben in pripravljen odgovarjati. Še dalje navaja, da je človek lahko odgovoren predvsem za tisto, do česar čuti simpatijo in za kar je globlje zainteresiran. In še, da je odgovornost izhodiščno individualna: odgovarjam ali ne odgovarjam jaz sam, in ker je tako, je tudi sankcija notranja – slaba vest, občutje krivde, v primeru odgovornega ravnanja pa občutje zaslužnosti. Odgovornost občuti ali ne občuti, sprejme ali ne sprejme, udejanji ali ne udejanji posameznik sam. (Vlado Sruk: Morala in etika, str. 325 in 326.)
Za pravnike, ki se ukvarjamo s pravno odgovornostjo, so parametri ugotavljanja posameznikove odgovornosti jasno začrtani. Zlasti v primeru pravnih kršitev se ta ugotavlja v mejah sposobnosti za posameznikova dejanja. To pomeni, da ob predpostavki prištevnosti postavljamo vprašanja o posameznikovi krivdi, v nekaterih primerih pa tudi o njegovi objektivni odgovornosti. A parametri vsake odgovornosti so omejeni na zunanje zaznavna vedenja in ravnanja ter se ne dotikajo neposredno vprašanja odgovornosti v moralnem oziroma širšem pomenu besede. Prav slednja pa se v javnosti – takšen je vsaj moj osebni vtis – pričakuje.
Sruk v navedenem zapisu opozarja še na razumevanje čuta odgovornosti v nazorskih razsežnostih II. vatikanskega koncila: družbene razmere naj bi vsakemu človeku omogočale, da se čim bolj zave svojega dostojanstva, da živi svoje dostojanstvo in po tej poti naravno raste v čut odgovornosti. Preprosto povedano, družbeno razumevanje posameznikovega dostojanstva je predpostavka in pogoj prevzemanja osebne in s tem družbene odgovornosti.
Ni treba pojasnjevati, da danes razumevanje posameznikovega dostojanstva, vzpostavljeno že v razsvetljenstvu in zaradi tragične zgodovinske izkušnje zelo utrjeno v obdobju po drugi svetovni vojni, vse bolj razpada. Vendar ne v formalnem, zunanjem smislu, kjer ga lahko vsaj delno zagotavljamo s pravnimi sredstvi, temveč v vsebinskem, materialnem in s tem tudi moralnem smislu.
Kadar televizijski voditelj domnevnega (moralnega ali pravnega) »krivca« sprašuje o tem, ali bo »prevzel odgovornost, me vedno znova preseneti, da dejansko pričakuje enoznačen odgovor. Zakaj le? Kaj bi »krivec« v današnji slovenski družbi, ki tega ne razume, s takšnim moralnim flagelantstvom dosegel? Razumevanje njegove moralne vrednosti (oziroma zasluženja), odpuščanje skupnosti? Slovenska družba javnega prevzemanja odgovornosti doslej še nikoli ni pozitivno ovrednotila. Prej nasprotno: čeprav se prevzemanje posameznikove odgovornosti javno zahteva, slovenska družba ne ve prav dobro, kaj s tem početi. Še največ, kar se lahko s tem doseže, je, da te nekoliko prej pustijo pri miru. Pogostejše pa je popolno nerazumevanje takega ravnanja ali pa celo obvelja za sumljivo. Spomnimo se samo odzivov na izjavo tožilca Kozine o moralnem ravnanju slovenskega gospodarstvenika, ki je priznal krivdo (in s tem prevzel resda pravno, a vendarle osebno odgovornost). Tožilec je moral nato svojo izjavo pojasnjevati, čeprav je njena vsebina popolnoma nedvoumna – seveda če kot družba sprejemamo, da je posameznikovo kesanje za grehe izraz njegove moralnosti.
Posledica takšnega (ne)razumevanja je jasna – subjekt odgovornosti postavi v ospredje tisto, »za kar je globlje zainteresiran«, in to je praviloma ožje okolje, na primer družina ali celo on sam, celo za ceno javno izražene nemoralnosti. Ker ne vidi širše sprejete vrednosti takšnega ravnanja, kljub temu, da je pozvan, naj »prevzame odgovornost in odstopi«, vztraja. S tem namreč zagotavlja korist (deluje moralno) vsaj za ožjo skupino, ki ji pripada. Preprosto povedano, če vztraja na funkciji ali pri delu, lahko vsaj še nekaj časa odplačuje kredit za hišo, barko ali avto, v katerih uživa njegova družina ali on sam. Tako zahteve po odgovornosti takšnih ljudi postanejo podobne kot v šali, v kateri učiteljica učenca nažene v kot in mu zabiča, da naj ga bo dve uri hudo sram.
Obstaja pa še hujša posledica. Zaradi takšnih prizorov se marsikdo, čigar strokovno znanje in celo osebna integriteta nista sporna, ne odloči za javno izpostavljene funkcije. Ljudje s pretanjenim razumevanjem moralnih dilem in ponotranjenim občutenjem odgovornosti se zavedajo, da je na tako visokih javnih funkcijah vedno tanka črta, onkraj katere se zdrsne v položaj, kjer jih zadene takšna ali drugačna odgovornost. Vrednost, ki jo za takšno izpostavljanje prejmejo, pa se niti v finančnem smislu niti v družbenem ugledu ne more približati ustrezni protivrednosti tega tveganja. Še več, že uvrstitev v konkurenčni boj za tak položaj lahko pomeni degradacijo osebnosti v očeh drugih. Jasno je, da takšne cene marsikdo ni pripravljen plačati. Pri političnih funkcijah so posledice tega žal dobro vidne, in to ne samo pri nas.
Enako velja za idejo o javnem konkurenčnem boju kandidatov za ustavne sodnike. Me prav zanima, koliko pripravljenih prijav je zaradi te ideje romalo v koš.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
